Pisatelj OŽBOLT ÍLAUNIG se je rodil na današnji dan pred 140-imi leti v Podkraju pri Réberki na avstrijskem Koroškem. Leta 1905 je doktoriral iz prava, nato pa je bil sodnik v Celovcu in Lenartu. S krajšimi proznimi prispevki je sodeloval v več listih, poleg tega pa je v knjigi izdal štiri jurčičevske zgodovinske povesti. Dve sta bili dramatizirani: “Slednji vitez Reberčan” in “Črni križ pri Hrástovcu”. Pisatelj Lojz Kraigher je naslovnega junaka svojega romana “Kontrolor Škrobar” deloma upodobil po Ožboltu Ilaunigu.
—–
Umetnostni kritik in prevajalec KAREL DOBIDA se je rodil na današnji dan pred 120-imi leti v Kranju. Leta 1919 je na dunajski univerzi doktoriral iz prava, nato pa služboval v Dalmaciji in Ljubljani. Že od mladosti je spremljal slovensko umetnostno življenje in svoje prispevke objavljal v številnih revijah. Mnoge njegove kritike in predstavitve umetnikov imajo pomembno dokumentarno vrednost. Karel Dobida je sodeloval pri pripravljanju leksikonov in enciklopedij, bil pa je tudi odličen prevajalec del francoskih pisateljev.
—–
Dve leti potem, ko je spomladi 1942 v Ljubljani prenehala oddajati ilegalna radijska postaja Kričač, so na osvobojenem ozemlju v Beli krajini nastale možnosti za delovanje nove radijske postaje. Radio Osvobodilna fronta (ali krajše ROF) je začel oddajati na današnji dan leta 1944 ob 9-ih zvečer, sprva iz improviziranega studia, kmalu nato pa se je preselil v dva studia s samostojnim virom energije v Črnomlju. Za programskega vodjo je bil imenovan Jože Javoršek.
V širšem krogu sodelavcev Radia Osvobodilna fronta je bilo več kot 200 kulturnikov, tehnikov in propagandistov ter dopisnikov iz vse Slovenije. Na sporedu so bile informativne, izobraževalne in kulturno-razvedrilne oddaje, imel je svojo diskoteko, prenašal javne prireditve iz Doma kulture v Črnomlju, pri njem je delovala igralska družina, pogosto pa je na njegovih valovih nastopilo tudi Frontno gledališče. Radio Osvobodilne fronte je oddajal vse do osvoboditve, poslušali pa so ga lahko tudi v Italiji, Franciji, Nemčiji, Afriki in na Novi Zelandiji.
—–
Irski dramatik GEORGE BERNARD SHAW se je po prihodu v London leta 1876 najprej preživljal s pisanjem kritik, bil pa je tudi med ustanovitelji socialistične Fabianske družbe, ki je hotela podružbljenje gospodarstva doseči z vseobsežnimi reformami, ne pa z revolucijo, tako kot marksizem. V svojem prvem pisateljskem obdobju je bil neizprosen kritik družbe in morale, pozneje pa zagovornik idealistične pozitivne filozofije biološke pramoči.
Sicer pa je bil pomemben predstavnik realistične drame in duhovita, protislovna ustvarjalna osebnost; njegova dela so polna neprikrite ironije in paradoksov. Shawove pomembnejše drame so »Cezar in Kleopatra«, »Človek in nadčlovek«, »Zdravnik na razpotju«, »Pigmalion« in »Sveta Ivana«. Dramam je dodal obsežne in podrobne uvode, v katerih je pojasnil svoja stališča, napisal je tudi številne eseje, leta 1925 pa je dobil Nobelovo nagrado. George Bernard Shaw se je rodil na današnji dan pred 160-imi leti v Dublinu na Irskem.