Skladatelj WOLFGANG STRICCIUS se je rodil okoli leta 1570 v Hannovru. Najprej je poučeval glasbo v Kremsu ter v Celovcu, v letih od 1580 do 92 pa je bil kantor stanovske šole v Ljubljani. Je edini med protestantskimi glasbeniki na Kranjskem, čigar dela so se ohranila. Njegove skladbe dokazujejo, da je na glasbeni repertoar reformacije na Slovenskem kljub tesni povezanosti z nemškimi severnimi deželami vplivala tudi italijanska renesansa. Ljubljanska zbirka skladatelja Wolfganga Stricciusa iz leta 1588 zajema 21 pesmi za deški zbor, pet let poznejša pa 26 skladb s povečini posvetnimi besedili za zbor moških in deških glasov.
—–
Benetke oziroma Beneška republika so si poleg številnih bližnjih in daljnih ozemelj v drugi polovici 13. stoletja podredile tudi mesta ob zahodni istrski obali Poreč, Koper, Izolo, Piran, Rovinj in Pulj in jim gospodovale več kot pet stoletij. Na današnji dan leta 1584 (torej pred 432-imi leti) pa je bilo v Kopru ustanovljeno apelacijsko sodišče za beneško Istro, na čelu z mestnim županom in kapitanom ter ob sodelovanju dveh sodnikov. S tem je Koper dejansko postal glavno mesto Istre.
—–
Skladatelj IVAN ŠČEK je leta 1962 na Akademiji za glasbo v Ljubljani diplomiral iz kompozicije, nato pa končal še podiplomski študij pri Lucijanu Mariji Škerjancu. Poučeval je na glasbenih šolah v Kopru, Izoli in Piranu ter na koprski gimnaziji.
Ščekova zmerno moderna in na ljudske motive naslonjena glasba obsega zlasti zborovske skladbe; med približno 150-imi jih je več kot štirideset cerkvenih. S psevdonimom Štefan Kovač je zložil sedem maš za zbor in orgle ter leta 1965 prvi v Sloveniji uglasbil nov mašni obred v slovenščini. Komponiral je tudi samospeve, komorne skladbe, vokalno-instrumentalna dela ter scensko in simfonično glasbo. Za mladino je pisal didaktične skladbe za različne instrumente in po ljudski temi iz zapisa Ivana Trinka ustvaril pravljični balet »Boter Petelin«. Ivan Šček se je rodil na današnji dan leta 1925 v Vipavi.
—–
V začetku avgusta leta 1962 (torej pred 54-imi leti) se je prvič po drugi svetovni vojni zgodilo, da so lahko jugoslovanski državljani zakonito prišli do deviz. Po odloku zveznega državnega sekretariata za finance je namreč Narodna banka lahko državljanom enkrat na leto prodala tuja plačilna sredstva do zneska 15.000 dinarjev (to je do 50 ameriških dolarjev po uradnem tečaju), in sicer za poravnavo stroškov turističnih potovanj v tujino ali potnih stroškov tistih, ki bi se izselili. Do 10.000 dinarjev deviz so lahko državljani kupili za pošiljanje pomoči sorodnikom v tujino, za plačilo sodnih in drugih taks v tujini ter za druge osebne potrebe.
Več deviz od predpisanega zneska je po avgustu leta 1962 Narodna banka smela prodati tudi strokovnjakom, ki so sodelovali na mednarodnih srečanjih, državljanom, ki so morali na zdravljenje v tujino, in tistim, ki so za svojo bolezen potrebovali posebna zdravila.