Na današnji dan leta 1814 se je začel Dunajski kongres, zborovanje predstavnikov večine evropskih držav oziroma mirovna konferenca, ki naj bi uredila razmere v Evropi po Napoleonovem padcu. Kongres naj bi razveljavil ozemeljske spremembe, ki so bile posledica francoske revolucije in Napoleonove politike širjenja francoskega gospostva. Predstavniki zmagovitih držav so hoteli obnoviti dinastično oziroma absolutistično vladavino 18. stoletja in zatreti revolucionarne ideje in gibanja. Kongresu – na njem se je zbralo 90 vladarjev velikih in malih samostojnih kraljevin, 53 vladarjev nesamostojnih območij in 215 vodij knežjih hiš – so predsedovali zastopniki štirih evropskih velesil – Velike Britanije, Avstrije, Rusije in Prusije – z avstrijskim kanclerjem Metternichom na čelu.
Po osmih mesecih pogajanj se je morala Francija vrniti v okvire iz leta 1792, avstrijskemu cesarstvu pa je bilo vrnjenega veliko ozemlja, med drugim tudi tisto, ki je sodilo v Ilirske province. Sprejeli so še nekaj sklepov splošnega pomena: prepovedano je bilo trgovanje z ljudmi, vsem vladam so priporočili, naj sprejmejo dogovor o enakopravnosti Židov, urejena je bila rečna vožnja in sprejet pravilnik mednarodne diplomacije. Dunajski kongres je za Slovence pomemben tudi zato, ker je avstrijskemu cesarstvu pripojil nekdanje beneške posesti, in to je za pol stoletja združilo vse Slovence v eni državi.
—–
Po več kot enoletnem delu je slikar Matevž Langus na današnji dan leta 1844 dokončal poslikavo kupole v ljubljanski cerkvi svetega Nikolaja. V baroku, ko je bila stolnica sezidana, je bila kupola le nakazana, tako da je njen provizorični »obok« poslikal slikar Giulio Quaglio na ravni površini. Strokovnjaki so pohvalili Langusov kolorit, osvetljavo, perspektivo in risbo ter poudarili, da poteze njegovega čopiča izžarevajo za religiozno umetnost potrebno enotnost, mir in harmonijo.
—–
Vesti o napadu Nemcev na udeležence občnega zbora Družbe svetega Cirila in Metoda na Ptuju 13. septembra leta 1908 so izzvale velikansko ogorčenje, zlasti v Ljubljani. Tako je bilo na današnji dan tistega leta v Ljubljani veliko protestno zborovanje. Po njem so se udeleženci napotili po ljubljanskih ulicah. Prodrli so do parka Zvezda in do Kazine, ki je bila zbirališče Nemcev in nemškutarjev. Ker so začeli na Kazini in na drugih nemških lokalih v mestu razbijati šipe, je deželna vlada žandarmeriji in vojaštvu ukazala, da posredujeta.
Protinemške demonstracije pa so dosegle vrh 20. septembra zvečer. Takrat je namreč patrulja sedmih opitih vojakov streljala v množico protestnikov, zbranih v Zvezdi, in pri tem ubila dijaka Ivana Adamiča ter strojnika Narodne tiskarne Rudolfa Lundra. Ta dogodek je med slovenskimi prebivalci v Ljubljani zbudil hudo ogorčenje; v znak sožalja so naslednji dan izobesili črne zastave ter zahtevali, naj vse trgovine v Ljubljani dobijo slovenske napise, nemške pa odstranijo, saj »mora mesto že na zunaj kazati slovensko lice. Ne samo napisi raznih tvrdk, marveč tudi ulični napisi se morajo takoj zamenjati s samo slovenskimi. Ljubljana je slovenska!«.