V gorenjski vasi Ljubno se je na današnji dan leta 1803 rodil slikar MIHAEL STROJ. Ob Matevžu Langusu in Jožefu Tomincu je bil naš tretji bidermajerski portretist. Po študiju na dunajski akademiji se je izpopolnjeval v Benetkah in Rimu, nato celih 13 let živel in deloval v Zagrebu, leta 1842 pa se je vrnil v Ljubljano. V svojih delih je zapustil pravo galerijo likov, od mladih huzarskih častnikov do portretov Stanka Vraza, Luize Pesjakove in znanih zagrebških veljakov. Bil je mondeni portretist, kot so pozneje postali fotografi.

Za naročnike je imel tudi že vnaprej pripravljenih nekaj vzorcev (elegantno svileno ali žametno obleko ali razkošno ozadje), pustil je samo prostor za glavo in včasih še za roke. Na to osnovo je naslikal portretirančevo glavo in sliko dopolnil z mojstrsko narisanim družinskim nakitom. Zato je nekaj portretov Mihaela Stroja malce protislovnih: na elegantnem belem labodjem vratu je na primer zdrava, rdečelična glava ljubljanske trgovke.

—–

Na današnji dan leta 1897 se je v Novi Štifti pri Gornjem Gradu rodil pesnik in pisatelj SLAVKO SAVINŠEK. Kot pravnik je delal v Kamniku, Nišu in Beogradu. Leta 1942 so ga Nemci zaradi protiagitacije zaprli in v zaporih na Banjici pri Beogradu ustrelili. Pisati je začel že kot gimnazijec. Njegov prvi roman “Utopljenec v krvi” – nastal je na soški fronti – se je izgubil. Slavko Savinšek je znan predvsem kot pisec otroških pesmi – zbrane so v zbirki “Poredni smeh” – ter povesti iz kmečkega življenja

—–

RADIVOJ FRANCISCUS MIKUŠ – rodil se je na današnji dan pred 110-imi leti v Kobaridu – se je v svetu uveljavil s knjigami in razpravami o funkcionalnem strukturalizmu v jezikoslovju, zlasti na področju sintagmatike, to je nauka o členitvi povedi na sintagme. Svoja spoznanja je objavljal predvsem v francoskih in drugih tujih jezikoslovnih časopisih. Na filozofski fakulteti v Ljubljani je diplomiral iz romanistike, se izpopolnjeval v Parizu ter po vrnitvi poučeval francoščino v Srbiji in na Hrvaškem. V letih od 1946 do 1959 je predaval na ljubljanski filozofski fakulteti, pozneje pa še sedem let na univerzi Lubumbashiju v Zairu. Najpomembnejše delo jezikoslovca Radivoja Francisca Mikuša “Načela sintagme” je izšlo leta 1971 v Bruslju.

—–

Plebiscit oktobra leta 1920 o razdelitvi Koroške se je iztekel v korist Avstrije in tudi vas Libeliče na Libeliškem polju ji je bila priključena, čeprav se je večina vaščanov odločila za življenje v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev. Libeličani so se tej odločitvi uprli in že prvo noč je nekaj pogumnih izruvalo mejne kamne, v naslednjih dneh in mesecih pa so svoj izvor in hotenja kazali še na druge načine. V obrambo pred nemčurji so organizirali vaško stražo, pri zavednih kmetih so prirejali družabne večere in prepevali slovenske ljudske pesmi, pomoč pa so iskali tudi v Ljubljani.

Razmejitvena komisija je imela v Dravski dolini formalno možnost mejo tudi spreminjati in tako so na konferenci leta 1922 v Mariboru sklenili, da bodo Libeliče vendarle priključili Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev. Tako je na današnji dan leta 1922 je kraj zasedla kraljeva obmejna straža, po opravljenih formalnostih pa so mejo prestavili na sredino rodovitnega polja za libeliško cerkvijo in tako po dveh letih uresničili željo Libeličanov, da bi se vrnili v matično državo.