V 18. stoletju je bilo delo otrok v tovarnah nekaj samoumevnega, a zaradi širjenja nalezljivih bolezni med njimi je bil avstrijski cesar Jožef II. vendarle prisiljen, da je z odlokom, izdanim na današnji dan pred 230-imi leti določil, pravila v zvezi z otroškim delom. Tako je predpisal, da je treba v tovarnah zaposlene dečke in deklice v spalnicah ločiti, da mora imeti vsak otrok svojo posteljo, da se morajo enkrat na teden umiti in počesati, da morajo vsakih osem dni dobiti sveže osebno perilo ter da jim je treba enkrat na mesec zamenjati rjuhe.
Okrožni fizik oziroma higienik (nekakšen »sanitarni inšpektor« v današnjem pomenu) je moral otroke pregledati vsaj dvakrat na leto in ustrezno ukrepati, nad izvajanjem cesarjevega odloka pa so bdeli okrožni uradi, krajevna oblast in duhovščina. S tem odlokom se je v Avstriji in tako tudi v naših krajih začela tovarniška zakonodaja, njegova slaba stran pa je bila, da se ni dotaknil delovnega časa otrok in vrste del, za katera jih lahko zaposlijo.
Pravice in varstvo otrok na mednarodni ravni pa so bili urejeni oziroma zagotovljeni na današnji dan leta 1989. Takrat je Generalna skupščina Organizacije združenih narodov soglasno sprejela deklaracijo o pravicah otrok. V njej je zapisala, da rasa, spol, jezik in vera ne smejo vplivati na otrokove pravice do državljanstva, šolanja, enake prehrane, počitka, zdravstvene oskrbe ter materialne in moralne varnosti. Ta deklaracija z načeli za varstvo otrok je postala osnova za pomoč milijonom otrok po vsem svetu.
—–

Na današnji dan leta 1864 se je v Cerkljáh na Gorenjskem rodil utemeljitelj in organizator slovenskega gasilstva FRAN BARLE. V ljubljanskem prostovoljnem gasilskem društvu je leta 1899 ob podpori župana Ivana Hribarja uvedel slovensko poveljevanje. Reorganiziral je gasilstvo in tudi dosegel, da se je gasilska zveza vključila v slovansko zvezo. 1910. leta je organiziral zbor Slovenske gasilske zveze in slovanski gasilski zlet v Ljubljani. Fran Barle je takoj po 1. svetovni vojni ustanovil Jugoslovansko gasilsko zvezo v Ljubljani in jo vodil do svoje smrti.
—–
Igralec STANE SEVER je svojo gledališko pot začel na amaterskih odrih, leta 1937 pa je bil stalno angažiran v ljubljanski Drami. V treh desetletjih umetniškega dela je oblikoval več kot 250 gledaliških in filmskih vlog ter sodeloval v številnih radijskih in prvih televizijskih igrah. Kmalu po prihodu v Dramo se je uvrstil med vodilne igralce, po letu 1945 pa je postal naš najuglednejši gledališki umetnik.
V začetku je veljal za mojstrskega interpreta mračnih spletkarjev, kmalu pa je pokazal enak dar za visoko tragedijo in sodobno dramo, še posebej za komedijo in grotesko. Stane Sever je bil neprekosljiv v interpretacijah Cankarjevih in Shakespearjevih odrskih podob. Posebna dragocenost njegovega igralstva je bila prav njegova raznovrstnost, saj je bil kot interpret najresnobnejših vlog skoraj neprepoznaven, ko je nastopal v razigranih komedijah.
Stane Sever se je rodil na današnji dan leta 1914 v Ljubljani. V letih 1949 in 1959 je dobil Prešernovo nagrado. V spomin na tega našega velikega dramskega umetnika so ustanovili sklad, ki podeljuje »Severjeve nagrade« za igralske stvaritve v slovenskih poklicnih gledališčih, za nadarjene študente gledališke igre ter za igralske dosežke na ljubiteljskih odrih.