V 14. stoletju so tudi na Slovenskem začeli nastajati cehi – združenja rokodelcev oziroma obrtnikov iste stroke z monopolno pravico do opravljanja poklica in prodaje v mestnih naselbinah in njihovi bližnji okolici. Na Slovenskem so začeli nastajati v štirinajstem stoletju in so izginili šele v drugi polovici devetnajstega. Vladarji so jih vedno znova potrjevali, od petnajstega stoletja pa tudi omejevali. Pri nas so bile razvite vse obrti – največje so imele cehe, manjše pa so se pridruževale večjim.   Zelo razvit je bil pekovski ceh, ki mu je cesar Karel IV. na današnji dan leta 1728  znova potrdil pravice in dolžnosti.

Sicer pa je bilo v Ljubljani nekaj pekarn že v začetku 16. stoletja. Cena kruha za določeno vrsto je bila vedno enaka, glede na ceno žita se je spreminjala le njegova teža. Peki niso hoteli peči ne finega kruha iz pšenične moke, ker so imeli izgubo, ne krofov, ker so zanje porabili preveč masti in ne rogljičev, ker so jih spominjali na turško obleganje mesta.

Kruh so prodajali pod Trančo. Ker je prodajalna ovirala pešce in jezdece, je mestni svet leta 1552 sklenil sezidati novo kruharno; v njej so pekom oddajali v najem predalnike, mize in klopi, prodaja kruha pa ni bila dovoljena nikjer drugje. Vsakih štirinajst dni so morali peki javno objaviti ceno žita in s tem posredno tudi ceno kruha.

Sodnikov namestnik je vsak teden obhodil pekarne in dal stehtati štruce. Nepoštene peke so za kazen v košari namakali v Ljubljanici, ob tržnih dneh pa so morali sedeti na sramotilni klopi pred osrednjo kruharno. Plačati so morali tudi globo; od te je dobil polovico meščanski špital, polovico pa so si delili mestni sodniki in tehtničarji.

 —–

Zgodovinar JOSIP MAL  se je rodil na današnji dan leta 1884 v Prétržu pri Moravčah. 1908. leta je diplomiral na Dunaju, nato pa vse do upokojitve leta 1945 delal v Deželnem, kasneje Narodnem muzeju v Ljubljani, zadnjih dvajset let kot njegov ravnatelj. Njegovo znanstveno delo je bilo zelo obsežno in mnogostransko. Napisal je “Zgodovino umetnosti pri Slovencih, Hrvatih in Srbih” ter nekaj umetnostnih razprav, njegovo najpomembnejše delo pa je poljudno napisana “Zgodovina slovenskega naroda”. Dela Josipa Mala kažejo, da je bil po pogledih na zgodovino in njene naloge precej pred svojimi sodobniki.

—–

Zgodovinar METOD MIKUŽ  je leta 1941 na teološki fakulteti v Ljubljani doktoriral z zgodovinopisnim delom “Vrsta stiških opatov”, leta 1946 pa je doktoriral še na filozofski fakulteti. Med narodnoosvobodilnim bojem je bil med drugim od novembra 1943. leta tudi član Avnoja. Po vojni je kot prvi predstojnik katedre za novejšo zgodovino  opravil pionirsko delo na tem pedagoškem in znanstvenem področju.  Med temeljna dela slovenske narodne zgodovine sodita njegovi obsežni monografiji “Oris zgodovine Slovencev v stari Jugoslaviji” in “Pregled zgodovine narodnoosvobodilne vojne v Sloveniji”, v delu “Svet po vojni” pa je zajel mednarodne odnose od leta 1946 do leta 1963. Leta 1980 je Metod Mikuž dobil naziv “zaslužni profesor ljubljanske univerze”. Rodil se je na današnji dan leta 1909 v Prečni pri Novem mestu.