Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V 14. stoletju so tudi na Slovenskem začeli nastajati cehi – združenja rokodelcev oziroma obrtnikov iste stroke z monopolno pravico do opravljanja poklica in prodaje v mestnih naselbinah in njihovi bližnji okolici. Na Slovenskem so začeli nastajati v štirinajstem stoletju in so izginili šele v drugi polovici devetnajstega. Vladarji so jih vedno znova potrjevali, od petnajstega stoletja pa tudi omejevali. Pri nas so bile razvite vse obrti – največje so imele cehe, manjše pa so se pridruževale večjim. Zelo razvit je bil pekovski ceh, ki mu je cesar Karel IV. na današnji dan leta 1728 znova potrdil pravice in dolžnosti.
Sicer pa je bilo v Ljubljani nekaj pekarn že v začetku 16. stoletja. Cena kruha za določeno vrsto je bila vedno enaka, glede na ceno žita se je spreminjala le njegova teža. Peki niso hoteli peči ne finega kruha iz pšenične moke, ker so imeli izgubo, ne krofov, ker so zanje porabili preveč masti in ne rogljičev, ker so jih spominjali na turško obleganje mesta.
Kruh so prodajali pod Trančo. Ker je prodajalna ovirala pešce in jezdece, je mestni svet leta 1552 sklenil sezidati novo kruharno; v njej so pekom oddajali v najem predalnike, mize in klopi, prodaja kruha pa ni bila dovoljena nikjer drugje. Vsakih štirinajst dni so morali peki javno objaviti ceno žita in s tem posredno tudi ceno kruha.
Sodnikov namestnik je vsak teden obhodil pekarne in dal stehtati štruce. Nepoštene peke so za kazen v košari namakali v Ljubljanici, ob tržnih dneh pa so morali sedeti na sramotilni klopi pred osrednjo kruharno. Plačati so morali tudi globo; od te je dobil polovico meščanski špital, polovico pa so si delili mestni sodniki in tehtničarji.
—–
Zgodovinar JOSIP MAL se je rodil na današnji dan leta 1884 v Prétržu pri Moravčah. 1908. leta je diplomiral na Dunaju, nato pa vse do upokojitve leta 1945 delal v Deželnem, kasneje Narodnem muzeju v Ljubljani, zadnjih dvajset let kot njegov ravnatelj. Njegovo znanstveno delo je bilo zelo obsežno in mnogostransko. Napisal je “Zgodovino umetnosti pri Slovencih, Hrvatih in Srbih” ter nekaj umetnostnih razprav, njegovo najpomembnejše delo pa je poljudno napisana “Zgodovina slovenskega naroda”. Dela Josipa Mala kažejo, da je bil po pogledih na zgodovino in njene naloge precej pred svojimi sodobniki.
—–
Zgodovinar METOD MIKUŽ je leta 1941 na teološki fakulteti v Ljubljani doktoriral z zgodovinopisnim delom “Vrsta stiških opatov”, leta 1946 pa je doktoriral še na filozofski fakulteti. Med narodnoosvobodilnim bojem je bil med drugim od novembra 1943. leta tudi član Avnoja. Po vojni je kot prvi predstojnik katedre za novejšo zgodovino opravil pionirsko delo na tem pedagoškem in znanstvenem področju. Med temeljna dela slovenske narodne zgodovine sodita njegovi obsežni monografiji “Oris zgodovine Slovencev v stari Jugoslaviji” in “Pregled zgodovine narodnoosvobodilne vojne v Sloveniji”, v delu “Svet po vojni” pa je zajel mednarodne odnose od leta 1946 do leta 1963. Leta 1980 je Metod Mikuž dobil naziv “zaslužni profesor ljubljanske univerze”. Rodil se je na današnji dan leta 1909 v Prečni pri Novem mestu.
6279 epizod
Petminutni spominski koledar o ljudeh, ki so se rodili tistega dne oz. o dogodkih, ki so povezani s tem datumom.
V 14. stoletju so tudi na Slovenskem začeli nastajati cehi – združenja rokodelcev oziroma obrtnikov iste stroke z monopolno pravico do opravljanja poklica in prodaje v mestnih naselbinah in njihovi bližnji okolici. Na Slovenskem so začeli nastajati v štirinajstem stoletju in so izginili šele v drugi polovici devetnajstega. Vladarji so jih vedno znova potrjevali, od petnajstega stoletja pa tudi omejevali. Pri nas so bile razvite vse obrti – največje so imele cehe, manjše pa so se pridruževale večjim. Zelo razvit je bil pekovski ceh, ki mu je cesar Karel IV. na današnji dan leta 1728 znova potrdil pravice in dolžnosti.
Sicer pa je bilo v Ljubljani nekaj pekarn že v začetku 16. stoletja. Cena kruha za določeno vrsto je bila vedno enaka, glede na ceno žita se je spreminjala le njegova teža. Peki niso hoteli peči ne finega kruha iz pšenične moke, ker so imeli izgubo, ne krofov, ker so zanje porabili preveč masti in ne rogljičev, ker so jih spominjali na turško obleganje mesta.
Kruh so prodajali pod Trančo. Ker je prodajalna ovirala pešce in jezdece, je mestni svet leta 1552 sklenil sezidati novo kruharno; v njej so pekom oddajali v najem predalnike, mize in klopi, prodaja kruha pa ni bila dovoljena nikjer drugje. Vsakih štirinajst dni so morali peki javno objaviti ceno žita in s tem posredno tudi ceno kruha.
Sodnikov namestnik je vsak teden obhodil pekarne in dal stehtati štruce. Nepoštene peke so za kazen v košari namakali v Ljubljanici, ob tržnih dneh pa so morali sedeti na sramotilni klopi pred osrednjo kruharno. Plačati so morali tudi globo; od te je dobil polovico meščanski špital, polovico pa so si delili mestni sodniki in tehtničarji.
—–
Zgodovinar JOSIP MAL se je rodil na današnji dan leta 1884 v Prétržu pri Moravčah. 1908. leta je diplomiral na Dunaju, nato pa vse do upokojitve leta 1945 delal v Deželnem, kasneje Narodnem muzeju v Ljubljani, zadnjih dvajset let kot njegov ravnatelj. Njegovo znanstveno delo je bilo zelo obsežno in mnogostransko. Napisal je “Zgodovino umetnosti pri Slovencih, Hrvatih in Srbih” ter nekaj umetnostnih razprav, njegovo najpomembnejše delo pa je poljudno napisana “Zgodovina slovenskega naroda”. Dela Josipa Mala kažejo, da je bil po pogledih na zgodovino in njene naloge precej pred svojimi sodobniki.
—–
Zgodovinar METOD MIKUŽ je leta 1941 na teološki fakulteti v Ljubljani doktoriral z zgodovinopisnim delom “Vrsta stiških opatov”, leta 1946 pa je doktoriral še na filozofski fakulteti. Med narodnoosvobodilnim bojem je bil med drugim od novembra 1943. leta tudi član Avnoja. Po vojni je kot prvi predstojnik katedre za novejšo zgodovino opravil pionirsko delo na tem pedagoškem in znanstvenem področju. Med temeljna dela slovenske narodne zgodovine sodita njegovi obsežni monografiji “Oris zgodovine Slovencev v stari Jugoslaviji” in “Pregled zgodovine narodnoosvobodilne vojne v Sloveniji”, v delu “Svet po vojni” pa je zajel mednarodne odnose od leta 1946 do leta 1963. Leta 1980 je Metod Mikuž dobil naziv “zaslužni profesor ljubljanske univerze”. Rodil se je na današnji dan leta 1909 v Prečni pri Novem mestu.
»Štajerski pritepenec« - deželni glavar Kranjske Eden od vrhuncev povojnega gledališkega pisanja pri nas Partizanski pevski zbor na turneji po zavezniških bazah
Začetki medicine dela pri nas Kmet in politik Režiser s posluhom za življenjsko prepričljiv dialog
Pisateljica o ženskem vprašanju Sodelavcev ob krfski deklaraciji Slikarka in ustvarjalka lutk
Zgodovinar v razmejitveni komisiji Skrivni sestanek na Nanosu Od kod je prišlo sidro, ki je zdaj v ljubljanskem parku Zvezda?
Zakon o zemljiški odvezi “Slovenske pesmi kranjskiga naroda” Pomembno igralsko ime na Tržaškem Leta 1848 so v dunajskem parlamentu sprejeli zakon o zemljiški odvezi v avstrijski monarhiji in s tem tudi v naših krajih odpravili tlačanstvo. To je bil pomemben dosežek tako imenovane marčne revolucije tistega leta. Odpravil je podložništvo oziroma tlačanstvo v osebnem in stvarnem pomenu besede. Prvo pomeni odpravo sodnih in upravnih pravic zemljiških gosposk, drugo pa odpravo vrhovnega lastništva in vseh iz njega izvirajočih pravic ter oprostitev podložnih zemljišč vseh bremen. V Lomeh pri Črnem Vrhu se je leta 1790 rodil Matej Tominc, začetnik turizma v Škocjanskih jamah. Po liceju v Ljubljani je na Dunaju študiral pravo in potem delal kot sodnik in okrajni glavar, tudi v Brkinih in Sežani, nato pa je bil odvetnik pri mestnem in deželnem sodišču v Gorici. Leta 1823 je takoj po najdbi obsežne kapniške jame poskrbel za ureditev stopnišča in poti v jamo. Tam so naleteli tudi na bogate prazgodovinske ostanke. V kapniški, zdaj Tominčevi jami so pred prvo svetovno vojno prirejali tudi veselice z godbo s plesom. Leta 1813 se je v Žežavi v vzhodni Galiciji rodil narodopisec in pesnik poljskega rodu Emil Korytko. Študiral je na filozofski fakulteti v Lvovu, vendar so ga avstrijske oblasti zaradi revolucionarnih idej aretirale, obtožile protidržavne dejavnosti in ga obsodile na internacijo v Ljubljani. Tam se je seznanil s Prešernom, Čopom, Kastelcem in drugimi slovenskimi izobraženci ter zasnoval načrtno zbiranje gradiva in podatkov za raziskovanje ljudske kulture na Kranjskem. Z njihovo pomočjo je zbiral slovenske ljudske pesmi, pisal o njih in pripravil zbirko “Slovenske pesmi kranjskiga naroda” v petih snopičih, ki so jih natisnili v tiskarni Jožefa Blaznika. Emil Korytko je pripravil tudi načrt za knjigo o slovenskem narodopisju, vendar je ostala v rokopisu. Igralec in režiser Marij Sila je že pri šestnajstih nastopal v igralski družini Jaka Štoke, pozneje pa v Čitalnici in Dramatičnem društvu. Z gledališčem se je začel resno ukvarjati v Narodnem domu v Trstu, v katerem se je zaposlil kot pogodbeni igralec. Po požigu tega doma leta 1920 je - dokler niso fašisti kulturnega delovanja med Slovenci popolnoma zatrli - igral v Šentjakobski čitalnici. Pred začetkom fašističnega pritiska je sodeloval tudi pri Mladinskem prosvetnem društvu in pri Ljudskem odru v Trstu; z njima je gostoval po večjih primorskih krajih. Igral je v veseloigrah, dramah, celo v operah. Po letu 1945 je tudi pomagal obuditi tržaško gledališče; v njem je do leta 1947 odigral nekaj manjših vlog. Ker pa se je zgledoval po Antonu Verovšku, je po njegovem odhodu iz Trsta prevzel veliko njegovih glavnih komičnih vlog, v katerih je razvijal predvsem karakterno komiko: nastopal je v francoskih veseloigrah ter v ljudskih igrah. Marij Sila je sodeloval tudi pri tržaškem radiu - ta odlomek je iz burke »Šaljivi pripor«, posnet je bil pred več kot osemdesetimi leti. *Posnetek Marij Sila, najpopularnejši igralec Primorske in Trsta svojega časa, se je rodil leta 1889 v Trstu. Vabimo vas k poslušanju zvočnega zapisa, ki predstavlja razširjeno različico rubrike "Na današnji dan." Pogosto so ji dodani tudi dragoceni posnetki ohranjeni v arhivu Radia Slovenija.
Potrjena ustanovitev ljubljanske škofije Drugi slovenski tabor v Žalcu Bazoviške žrtve
Učitelj glasbe v Ajdovščini in Gorici Pesnik v Ameriki Hidroelektrarna Mariborski otok
Poetični realist z Brda pri Lukovici Prvi poveljnik vojne mornarice Države Slovencev, Hrvatov in Srbov Spominska plošča na rojstni hiši generala Rudolfa Maistra
Časopis Amerikanski Slovenec Od fotografa do gledališkega igralca Študijski dnevi v Dragi
Prostovoljec na balkanskih bojiščih Tajnik Društva za krščansko umetnost Razstava umetnikov »Četrte generacije«
Začetki homeopatije na Slovenskem Arhitektov pečat v Trbovljah Najhujša letalska nesreča pri nas
Katoliški duhovnik pomaga partizanom Prva orglarka v cerkvi svetega Petra v Rimu Jasli za dojenčke – povojna novost
Borec za pravice manjšin Cerkveni skladatelj in zapornik Umetnostni zgodovinar in novomeške znamenitosti
Pravni strokovnjak v novi državi Mladinski pripovednik in svet živali Junak slovaške vstaje leta 1944
Kulturni posrednik med Slovenci in Madžari Skladatelj in vzgojitelj mladih pevk in pevcev Črnomelj in Metlika v Dravski banovini
Basist ljubljanske opere O državni pripadnosti Celovške kotline bo odločil plebiscit Škofja Loka dobi muzej
Televizija na Triglavu Izumitelj fotografije na steklo Skladatelj in zaslužni profesor
Mojzes, ki hoče s Slovenci onstran Mure Od bančnika do igralca Načrtovalec slovenskega elektroenergetskega omrežja
Slovenščina in Sveto pismo Planinec, literat in muzealec Organizator tržaške konstruktivistične skupine
Karikirani portreti po primorskih cerkvah, Manifestacija vere in politične moči, Baronski naslov za svetovljanko iz botaničnega vrta
Neveljaven email naslov