Skladatelj in pesnik FRANJO VILHAR se je rodil na današnji dan leta 1852 v Senožečah pri Postojni. Končal je orglarsko šolo v Pragi ter nato deloval kot kapelnik, zborovodja in zasebni glasbeni učitelj v več hrvaških mestih, od leta 1891 v Zagrebu. Tu je bil med drugim ravnatelj pevskega zbora v cerkvi svetega Marka ter glasbeni učitelj v zgornjem plemiškem kolegiju. Bil je zelo ploden skladatelj, saj je zapustil kakih tristo skladb, približno toliko pa je tudi ljudskih napevov, ki jih je zbral po raznih krajih in jih delno uporabil v svojih skladbah.
Slogovno je bil na meji med zgodnjo in pozno romantiko; bil je prvi Slovenec, ki se je približal novoromantičnim slogovnim smerem. Njegovo glasbo označujejo sveža in všečna melodija, bogata harmonija, primeren ritem in jasna oblika glasbenega stavka. Franjo Serafin Vilhar je izdal tudi zbirko pesmi, knjiga Moji memoari pa je izšla šele po njegovi smrti.
—–
Publicistka, defektologinja in politična delavka ANGELA VODE je bila leta 1917 kot “preporodovka” zaradi protiavstrijske propagande odpuščena iz prosvetne službe. Da bi ostala v pedagoškem poklicu, je opravila specializacijo za poučevanje duševno prizadetih otrok in od leta 1921 do 1947 poučevala na posebni šoli v Ljubljani. Vmes je bila pol leta v taborišču Ravensbrück. 1947. leta so jo na Nagodetovem procesu obsodili na 20 let prisilnega dela, vendar so jo po šestih letih izpustili. Posthumno je bila ta sodba leta 1991 razveljavljena.
Večji del življenja je javno delovala, predavala na zborovanjih, tečajih in po radiu, pisala knjige in bila dejavna članica različnih ženskih organizacij. Eno izmed njenih najpomembnejših del je knjiga “Žena v sedanji družbi” iz leta 1934. Vsebuje prvo temeljno feministično analizo družbenega položaja ženske na Slovenskem in eno izmed prvih opozoril na nevarnost fašizma.
Angela Vode, ki sodi med prve slovenske socialistke in feministke, se je rodila na današnji dan leta 1892 v Ljubljani.
—–
V začetku leta 1901 so v Ljubljani ustanovili Splošno žensko društvo. Notranje ministrstvo ga je potrdilo na današnji dan istega leta in kmalu je postalo osrednja slovenska ženska organizacija. Pri obravnavi ženskega vprašanja v Sloveniji se je tako začelo novo obdobje, saj je, delno že s prvim ženskim časopisom “Slovenka”, ki so ga začeli izdajati leta 1897 v Trstu, in potem z društvi, prizadevanje za emancipacijo žensk prešlo iz moških v ženske roke.
—–
Eden izmed predstavnikov socialnega ali novega realizma v slovenski književnosti ANTON INGOLIČ se je rodil na današnji pred 110-imi leti v Spodnji Polskavi pri Pragerskem. Po maturi v Mariboru je študiral francoščino na Sorboni v Parizu, leta 1931 pa je diplomiral na ljubljanski filozofski fakulteti.
Med vojno so ga Nemci z družino izgnali v Srbijo, po vrnitvi pa je spet opravljal profesorski poklic. Ingolič je ostal zvest svoji slogovni usmeritvi, širil pa je vsebinski razpon svoje proze: od začetne ožje, predvsem štajerske in koroške območne tematike na mestno okolje, k našim izseljencem ter v 70-ih letih celo v zgodovino. Anton Ingolič je bil ob Francetu Bevku in Tonetu Seliškarju tudi eden najplodovitejših sodobnih pisateljev za otroke in mladino. Leta 1949 in 1978 je dobil Prešernovo nagrado.