Začetnik slovenskega lutkarstva MILAN KLEMENČIČ je študiral na slikarskih akademijah v Benetkah, Milanu in Münchnu, nato pa od leta 1903 živel v Štorjah (danes Ajdovščina) kot sodni uradnik. Po vzoru italijanske marionetne tradicije je leta 1910 pripravil lutkovno predstavo “Mrtvec v rdečem plašču”, ki jo štejemo za rojstvo slovenskega lutkovnega gledališča, in nato še pet premier. S predstavami je nadaljeval med prvo svetovno vojno kot oficir v Gradcu. Po vojni je bil nekaj časa šef scenske opreme v Narodnem gledališču v Ljubljani, 1919. leta pa je postal vodja Slovenskega marionetnega gledališča.
Za otvoritveno premiero v ljubljanskem Mestnem domu, igro “Čarobne gosli”, je naredil načrt za oder, zasnoval in izdelal sceno in lutke, prevedel besedilo, igro režiral ter igral glavno vlogo Gašperčka. Do leta 1924, ko je gledališče zaradi finančnih težav prenehalo delovati, je imelo petnajst premier in 105 predstav. Čez dobro desetletje se je vrnil v lutkarstvo in predstavil gledališče “Miniaturne lutke”.
S svojim slikarskim znanjem je Klemenčič utemeljil lutkovno gledališko umetnost v neposredni povezavi z likovno in tako postavil temelje sodobnemu slovenskemu lutkovnemu gledališču. Bil je tudi fotograf amater; med drugim je leta 1907 naredil prve barvne posnetke na Slovenskem. Milan Klemenčič se je rodil na današnji dan leta 1875 v Solkanu.
—–
Leta 1869 odprti Sueški prekop je omogočil hiter razvoj egiptovskih mest, zlasti Aleksandrije, v katero so se preseljevale premožne evropske družine, ki so seveda potrebovale služinčad. Zato so tja, zlasti z goriškega konca, kot dojilje in kuharice odhajala za zaslužkom tudi slovenska dekleta in žene. Leta 1875 jih je bilo v Egiptu približno dva tisoč, leta 1897 pa že več kot 7700 in še tristo Slovencev.
Na današnji dan leta 1904 je goriški časnik “Soča” ostro napadel aleksandrinke, kot so jih sicer imenovali, saj naj bi njihov “pohlep po lahko prisluženem denarju”, od katerega domači kraji niso imeli nobene koristi, povzročal le veliko “družinsko in moralno škodo”, saj so mnogi možje z otroki ostali v domovini sami. A boljši zaslužek v Egiptu kot pa doma ali za enako delo v Trstu in Gorici je vabil aleksandrinke tja skoraj vse do srede 20. stoletja.
—–
Pisatelj in slikar EDO DERŽAJ se je rodil na današnji dan leta 1904 v Ljubljani. Po končanem učiteljišču je študiral še slikarstvo na akademijah v Zagrebu, Firencah in v Londonu. Do začetka 2. svetovne vojne je bil svobodni slikar in književnik, po vojni pa je odšel v prosvetno službo. Njegovi literarni področji sta bili planinska in mladinska književnost, vse svoje knjige pa je tudi sam ilustriral. Posebnost Deržajeve planinske književnosti je satiričnost, mladinske pa slikanice z verzi.
—–
Hišo, po domače pri Ribiču imenovano, v Vrbi na Gorenjskem, v kateri se je pred 217-imi leti rodil pesnik France Prešeren, so postavili v 16. stoletju. Verjetno je bila deloma še lesena, zidani so bili samo klet, veža in gospodarski prostor. Ob Prešernovem rojstvu je bila bržkone že vsa pozidana, današnja podoba hiše pa je nastala po požaru, ki je leta 1856 prizadel Vrbo. Akcijo za odkup Prešernove hiše je leta 1937 začel odbor, ki mu je predsedoval pisatelj Fran Saleški Finžgar. Večino denarja je zbrala šolska mladina in na današnji dan pred 80-imi leti je bila s takratno lastnico sklenjena pogodba o odkupu. Prešernova rojstna hiša v Vrbi je tako postala naš prvi varovani kulturni spomenik.