Zgodovina sedanjega “Društva slovenskih pisateljev” sega do današnjega dne leta 1872, ko je “osnovalni odbor” na pobudo Davorina Trstenjaka ustanovil to stanovsko pisateljsko društvo. Pravila je sestavil doktor Josip Vošnjak, ki je postal tudi društveni »denarničar«, blagajnik bi rekli danes, podpredsednik je postal doktor Radoslav Razlag, tajnik Maks Pleteršnik, za odbornike pa so bili izvoljeni Josip Jurčič, Fran Erjavec, Josip Stritar, Josip Ogrinec in doktor Valentin Zarnik. Po štirih mesecih po ustanovitvi je imelo »Društvo slovenskih pisateljev« že 65 članov.
Pozneje je njegovo delovanje zaradi nasprotij med staro- in mladoslovenci zamrlo, leta 1885 pa so ga spet obudili in mu spremenili ime v “Pisateljsko podporno društvo”. To je skrbelo predvsem za počastitve umrlih pisateljev, urejanje nagrobnikov na ljubljanskem Navju in podobno. V obdobju med svetovnima vojnama je društvo še dvakrat spremenilo ime. Septembra 1945 so njegovi člani na izrednem občnem zboru dopolnili pravila in smernice ter za predsednika izvolili pisatelja Miška Kranjca.
“Društvo slovenskih pisateljev” se je v zadnjih desetletjih prejšnjega stoletja začelo bolj ukvarjati z družbenimi vprašanji, predvsem s tistimi, ki zadevajo narodnost, ustvarjalno svobodo in politični pluralizem. Že leta 1967 je zahtevalo uvedbo slovenskega Televizijskega dnevnika in dosledno slovensko jezikovno podobo vseh oddaj, leta 1983 pa je v celoti zavrnilo nesprejemljiva skupna jugoslovanska jedra v šolstvu.
—–
Kot vselej po velikih potresih se je tudi po ljubljanskem aprila leta 1895 ponudila priložnost za prenovo, povezano z novo urbanistično ureditvijo mesta. Ljubljanski občinski svet je že na današnji dan leta 1895 – torej teden dni po potresu – razpravljal o nastali škodi in ugotovil, da je za osnovo prenove potreben mestni regulacijski načrt. Sprejeli so predlog arhitekta Maksa Fabianija, ki je sicer delal na Dunaju, in Adolfa Wolfa, arhitekta Kranjske stavbinske družbe v Ljubljani.
Ta za tedanje čase moderni načrt je bil podlaga za projekt, ki ga je pozneje izdelal mestni stavbni urad. Fabiani je med drugim že takrat načrtoval prestavitev kolodvora, saj je železniška proga razkosala mesto na dva dela. Po njegovih, sicer tudi nekoliko preurejenih načrtih, je v popotresni Ljubljani zrasla vrsta stavb, ki so dopolnile vhod v mestno jedro, pa tudi ulic. Ena takih je Miklošičeva cesta z edinim secesijskim mestnim trgom pred ljubljansko pravosodno palačo.
—–
Kip Primoža Trubarja, delo tedaj najpomembnejšega slovenskega kiparja Franca Bernekerja, so v Ljubljani na robu parka Tivoli odkrili na današnji dan leta 1910. Postavitev je zasluga takratnega ljubljanskega župana Ivana Hribarja, predlog zanj pa je dal pesnik Anton Aškerc. Županu je svetoval, naj izvede javno akcijo za zbiranje denarja, toda Hribar se je zavedal, da Trubar ni Prešeren, da ni »ljudski« in da bo moral najti denar kje drugje. Sredstva za spomenik je nato prispevala Ljubljanska kreditna banka, ki je prvemu možu kranjskega stolnega mesta vsako leto dodelila določeno vsoto za to, da jo po svoji presoji razdeli za različne narodne namene.
Ob odkritju spomenika je Aškerc navdušeno zapisal:
»Mojster Berneker je vdihnil belemu marmorju pravo umetniško življenje. To ni mrtev kip, to je živi Trubar, tisti Trubar, ki ga pozna izobraženi in svobodomiselni rojak iz naše zgodovine!«
Sicer pa je od ideje do postavitve kipa Primožu Trubarju preteklo kar nekaj let, saj je prav takrat na Slovenskem divjal neusmiljen kulturni boj med liberalci in klerikalci zaradi priznanja pomena protestantskih reformatorjev za moderno slovenstvo.