Duhovnik URBAN GOLMAJER je vzgajal Slovence in Hrvate v narodnem duhu. Njegovo posvetno delo je obsegalo poučevanje tam, kjer osnovnih šol ni bilo, ter zdravstveno izobraževanje v obdobjih kolere. Prizadeval si je za pogozdovanje Krasa, kmete pa je učil sadjarstva, sviloprejstva in čebelarstva. V Tomaju je ustanovil Kraško vinarsko zadrugo in Zavod za vzgojo ženske mladine. Urban Golmajer se je rodil na današnji dan leta 1820 v Žirovnici na Gorenjskem.
—–
Na današnji dan leta 1851 se je v Radomljah pri Domžalah rodil pripovednik ANTON KODER, po poklicu sicer poštni uradnik. V svojih pripovedih je prikazoval pretežno kmečko življenje, pa tudi zgodovinsko dogajanje. Privlačevali so ga nenavadni dogodki, izjemni ljudje in človeške strasti, zato je pri opisovanju pogosto zašel v skrajnost in robatost. Tako je bila kratka Kodrova zgodba pisatelju Janezu Mencingerju povod, da se je s parodijo »Cmokavzar in Ušperna« uprl tako imenovani »kodrovščini«.
—–
Najbolj znano delo zgodovinarja IVANA VRHOVCA je knjiga »Ljubljanski meščanje v minulih stoletjih«. Po študiju zgodovine in zemljepisa na Dunaju je bil profesor v Ljubljani in Novem mestu, pozneje pa je prevzel mesto konservatorja dunajske osrednje komisije za varstvo zgodovinskih in umetnostnih spomenikov. Ivan Vrhovec se je rodil na današnji dan leta 1853 v Ljubljani..
—–
Novinar in urednik ZVONE ZORKO je bil eden tistih, ki so v letih po osvoboditvi postavljali temelje novega slovenskega radia. Rodil se je na današnji dan leta 1920 na Ptuju, tam je končal tudi gimnazijo, med drugo svetovno vojno pa je vodil partizansko tehniko Mernik na Pohorju. Po krajšem vodenju Radia Maribor je leta 1946 prišel v Ljubljano in kmalu postal prvi urednik novega uredništva notranjepolitičnih oddaj. Bil je tudi prvi dopisnik Radia Ljubljana sploh – tedaj v Beogradu, pozneje pa je bil tudi naš prvi dopisnik v Avstriji. Postal je izjemen poznavalec življenja slovenske manjšine na Koroškem, med drugim pa se je posvečal tudi gospodarskim temam. Zvone Zorko je leta 1977 za svoje delo prejel Tomšičevo nagrado.
—–
Zdravnik JANKO KOSTNAPFEL se je po internaciji v Italiji leta 1943 vključil v narodnoosvobodilno gibanje ter opravljal sanitetne in politične naloge. Po koncu vojne je študiral medicino v Leningradu in Ljubljani in leta 1951 doktoriral. Nekaj časa je delal v Bosni, nato pa se je v Ljubljani specializiral iz nevropsihiatrije in leta 1972 dosegel doktorat znanosti. Delal je na Univerzitetni psihiatrični kliniki, bil redni profesor na medicinski fakulteti, stalni sodni izvedenec ter predstojnik Katedre za psihiatrijo. Preučeval je predvsem psihopatologijo borcev narodnoosvobodilne vojne ter probleme starostnikov in samomorilnost.
Janko Kostnapfel je bil član Kraljeve družbe za medicino v Londonu, častni član Slovenskega zdravniškega društva ter Slovenskega združenja za preprečevanje samomora. Poleg strokovno-znanstvenih člankov je po upokojitvi napisal dvanajst knjig esejističnih del in spominske proze. V njih je pokazal pristno zanimanje za človeka in njegovo vedenje, za starostnike, ki so ga še posebej zanimali že od začetka njegove zdravniške poti, pa tudi za vojno s psihološkega in filozofskega stališča. Janko Kostnapfel se je rodil na današnji dan leta 1924 v Ljubljani.