Pastirici s pohorske Pake Jêrčika in Terêza Berlóžnik sta na današnji dan leta 1851 na smreki zagledali neznano ptico, ki se jima je predstavila kot Mati božja in jima povedala tri stvari, ki jih ne smeta nikomur razodeti. Od tedaj je ta smreka postala prava božja pot. Žandarji so smreko sicer prav kmalu posekali, a na Jerčikino prošnjo se je Marija prikazala na sosednji smreki. Šele čez leto dni so rekonstruirali sleparijo kmeta Berložnika, ki je bil z vbodljaji v smreko na njenem lubju pričaral sveto podobo; smolnate kapljice so se namreč na soncu prav mistično lesketale.
Vraževerno romanje k Materi božji je svojim rojakom skušal izbiti iz glave celo sam škof Anton Martin Slomšek, vendar brez pravega uspeha. Končno je s cerkvenim izobčenjem zagrozil vsem tistim, ki kljub njegovi prepovedi še vedno razširjajo govorice o čudežnem prikazovanju božje Matere na smreki v vitanjski fari.
—–
Radijska napovedovalka ANA MLAKAR se je po študiju tehnike govora na Akademiji za igralsko umetnost posvetila zvočni strani slovenske besede, sicer pa je bila ena naših prvih radijskih napovedovalk. Izza mikrofona ljubljanskega radia se je prvikrat oglasila leta 1945. Pozneje je kot mentorica vzgojila rodove radijskih napovedovalk in napovedovalcev, hkrati pa je bila tudi višja strokovna sodelavka za odrski govor na ljubljanski akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Oblikovanje in utrjevanje zvočne podobe slovenske besede je Ana Mlakar razširila še na druge slovenske radijske postaje, tudi na tržaško, in pozneje na televizijo. Rodila se je na današnji dan leta 1922 v Slovenski Bistrici.
—–
Okupatorji, ki so aprila leta 1941 zasedli Slovenijo, so slovenski narod kot etnično enoto nameravali uničiti. Nemci so se tega načrta lotili najprej na Spodnjem Štajerskem, Gorenjskem in Koroškem: zelo zavedne Slovence, predvsem uslužbence in protifašiste, naj bi izgnali, Vindišarje (to so bili Nemcem naklonjeni koroški Slovenci) naj bi ponemčili, položaj Nemcev pa v vseh pogledih utrdili. Največ Slovencev naj bi izgnali zato, da bi dobili prostor za nemške koloniste. Na izpraznjena področja v Posavju so naselili kočevske Nemce, na Koroškem pa Nemce iz Kanalske doline in južne Tirolske.
Iz posebnih preselitvenih centrov v večjih slovenskih krajih so izgnance pošiljali predvsem v delovna taborišča v Nemčijo ter v Srbijo, kjer so živeli pri domačinih, v mestih pa v kolonijah. Večje preselitveno taborišče je bilo tudi v Rajhenburgu, današnji Brestanici blizu Krškega. Skozenj je šlo v izgnanstvo v Srbijo, Bosno, na Hrvaško in v Nemčijo okoli 45.000 Slovencev, večinoma prebivalcev Posavja in Obsotelja.
Prav na brestaniškem gradu so pred 26-imi leti razglasili »dan slovenskih izgnancev« v spomin na 7. junij leta 1941, ko je iz Slovenske Bistrice odpeljal prvi transport izgnancev v Srbijo ter na dolgo trnovo pot, ki jo je v letih od 1941 do 45 prehodilo okoli 80.000 izgnancev in 17.000 tistih, ki so se pred izgonom rešili na drugo zasedbeno območje.