Na današnji dan pred 320-imi leti se je v Ljubljani rodil podjetnik in teoretik merkantilizma FRANC HENRIK RAKOVEC. Filozofijo je študiral na Dunaju, logiko v Gradcu in Ljubljani, pravo pa na Dunaju in v Leuvnu v Belgiji. Izpopolnjeval se je tudi na Nizozemskem, v Angliji in Italiji. Imel je številne pomembne gospodarske funkcije v nekdanji avstrijski monarhiji; pisal je o denarju, notranjeavstrijskih mitninah, carinah, cestah, plovbi po Savi in Ljubljanici, tržaškem gospodarstvu in podobnem. Ohranjeni so številni njegovi rokopisi, ki obravnavajo takratne teorije o državnih financah in državnem gospodarstvu. Leta 1747 je cesarica Marija Terezija Francu Henriku Rakovcu in njegovim potomcem podelila baronski naslov.
—–
Skladatelj in planinski pisec JAKOB ALJAŽ je po končani gimnaziji v Ljubljani začel študirati filozofijo na Dunaju, vendar se je pozneje preusmeril v bogoslovje; leta 1889 je prišel za župnika na Dovje pri Mojstrani. Glasbeno se je izobraževal predvsem pri Antonu Foersterju. Po slogu je bil romantik; komponiral je izključno krajše zborovske skladbe. Najiskreneje se je izpel v pesmih, ki izražajo domovinsko ljubezen in opevajo slovenske gore; znani sta “Triglav, moj dom” in “Slovan, na dan”. Za našo zborovsko zgodovino je pomembna njegova “Slovenska pesmarica” iz leta 1896.
Dragocena je tudi njegova vloga pri razvoju slovenskega planinstva, zlasti njegovo nasprotovanje ponemčitvi Triglavskega pogorja. Jakob Aljaž je bil pobudnik in graditelj številnih planinskih postojank, odpiral in popravljal je planinske poti in pisal planinske spise, leta 1895 pa je na vrhu Triglava postavil stolp in s tem dal Nemcem vedeti, da je Triglav slovenska gora. Ob devetdeseti obletnici njegovega rojstva (rodil se je na današnji dan leta 1845 v Zavrhu pod Šmarno goro) je Oton Župančič napisal verze, ki so zdaj vliti na spominski plošči na zvoniku cerkve na Šmarni gori, nad Aljaževo domačijo:
»Triglavski župnik, ljubil si višine,
po njih si romal, molil, pesmi pel,
premnogo src za njih lepoto vnel,
zdaj Ti hvaležno hranijo spomine.«
——
Pravnik, politik in diplomat JOŽA VILFAN je leta 1933 v Ljubljani doktoriral iz prava. Sodeloval je v študentskem in levičarskem gibanju, med drugo svetovno vojno je deloval na Primorskem, bil pa je tudi član AVNOJ-a ter Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta. V letih od 1947 do 1950 je vodil stalno jugoslovansko misijo pri Združenih narodih, nato je bil veleposlanik v Indiji in Burmi ter generalni sekretar predsednika Federativne ljudske republike Jugoslavije. Pozneje je bil med drugim tudi zvezni poslanec, član arbitražnega sodišča v Haagu ter jugoslovanski predstavnik v Mednarodni organizaciji dela in Medparlamentarni uniji. Od leta 1979 je predaval na ljubljanski pravni fakulteti.
Joža Vilfan je leta 1946 kot sekretar jugoslovanske delegacije sodeloval na pariški mirovni konferenci. Rodi se je na današnji dan leta 1908 v Trstu.