Filozof in teolog GOTFRIED PFEIFER se je rodil pred 310-imi leti v Radovljici. Leta 1724 je v Kamniku stopil v frančiškanski red, pozneje pa je bil med drugim provincial v Novem mestu. Pisal je zgodovinske in teološke razprave ter filozofska dela. Njegovo najpomembnejše delo ponazarja sholastični filozofski sistem; sestavljeno je iz treh knjig: dialektike z logiko, filozofije narave in metafizike. Ohranjen je samo drugi del, ki kaže, da je bil Pfeifer vnet zagovornik skotizma, nauka, ki si je prizadeval ločiti filozofijo od teologije; filozofija naj ne bi bila več “dekla teologije”. Ta rokopis je Gotfried Pfeifer napisal na Sveti gori nad Solkanom, ki je bila v tistih časih eno napomembnejših središč skotizma.
——-
Do leta 1867, ko je poslanska zbornica avstro-ogrske monarhije sprejela sklep o odpravi javnih usmrtitev, so smrtne kazni z obešanjem opravljali pred številnimi gledalci. Tak postopek je podpiralo mišljenje, da je smrtna kazen učinkovito vzgojno sredstvo, vendar ne za obsojence, temveč za družbo, ki naj bi jo svarila pred zločinskim življenjem. Javna usmrtitev naj bi bila poseben opomin zlasti staršem, ki lahko še vplivajo na prihodnost svojih otrok. Zato je bila navzočnost otrok in mladine na morišču zaželena – nasilni konec življenja naj bi bil torej koristno svarilo.
Zadnja javna usmrtitev na slovenskih tleh je bila na današnji dan leta 1865, ko so na Marofu v Novem mestu obesili dve ženski in enega moškega; na smrt so bili obsojeni zaradi naklepnega umora. Zločin je po Dolenjskem močno odmeval in izvrštev kazni si je menda ogledalo več kot pet tisoč ljudi; Novo mesto je takrat štelo le nekaj več kot dva tisoč prebivalcev. Po usmrtitvi so uspešno prodajali razmnoženo risbo treh obešencev ter celó besedilo »smrtne sodbe«, ki ga je natisnil novomeški tiskar Tandler. Javne eksekucije so proti koncu leta 1868 umaknili za jetnišnične zidove.
—–
Skladatelj, etnomuzkolog, jezikoslovec in raziskovalec slovenskih narečij PAVLE MERKÚ je iz slovanske filologije diplomiral leta 1950 na filozofski fakulteti v Ljubljani, deset let pozneje pa je v Rimu doktoriral iz literarnih ved. Študiral je tudi violino in kompozicijo. Sprva je bil srednješolski profesor v Ljubljani in na Tržaškem, pozneje pa svetovalec za glasbene programe, glasbeni kritik in urednik slovenskih oddaj na tržaškem Radiu A.
Kot skladatelj je ustvarjal za skoraj vse sestave in zvrsti. Njegov opus obsega solistična, komorna, simfonično-koncertna in vokalno-instrumentalna dela, samospeve, zbore in tudi scensko glasbo.
Merkujeva glasba je ekspresionistično usmerjena in pogosto povezana s slovenskim izročilom. Njegovo najobsežnejše delo je opera »Kačji pastir« na besedilo Svetlane Makarovič. Na etnografskem področju se je posvečal preučevanju ljudske kulture v Beneški Sloveniji ter raziskovanju narečnih posebnosti, v revijalnem in knjižnem tisku pa je objavljal gradiva z etnografskega in etnomuzikološkega področja.
Pavle Merkú, dopisni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti in nosilec srebrnega častnega znaka svobode Republike Slovenije je za svoje delo prejel vrsto nagrad in priznanj, nazadnje, leta 2014, Prešernovo nagrado za življenjsko delo.. Rodil se je na današnji dan pred 90-imi leti v Trstu.