Na današnji dan leta 1800 se je v Vrbi na Gorenjskem rodil naš največji pesnik FRANCE PREŠEREN. Po poklicu je bil pravnik, vendar dolgo ni mogel opravljati odvetniškega dela, saj je bil preveč nekonformističen in je zavračal takratne norme zasebnega, političnega in verskega življenja, bil pa je tudi neprikrito svobodomiseln. Pisal je klasično romantično poezijo, hkrati pa tudi preproste romance in balade, navezane na domačo ljudsko pesniško tradicijo.

Njegova poezija je bila v slovenskem konservativnem okolju nov in nenavaden pojav in je zbudila močno moralistično in literarno nasprotovanje. Najbolj vsestransko je svoj pesniški opus predstavil v zbirki Poezije, izdani leta 1846. Razdelil jo je na šest žanrsko-formalnih enot: Pesmi, Balade in romance, Različne poezije, Gazele, Soneti in Krst pri Savici. Takratna literarna kritika te Prešernove zbirke ni sprejela z navdušenjem, saj ni zmogla razumeti in ovrednotiti njene duhovne, jezikoslovne in umetniške vrednosti.

——

Na današnji dan pred 150-imi leti se je v Ložu na Notranjskem rodil pisatelj in dramatik FRAN MILČINSKI. Po študiju prava na Dunaju je bil v pravosodni službi na Kranjskem, leta 1897 pa je v Ljubljani postal sodnik za mladinsko varstvo in prestopništvo. Že kot dijak je pisal krajša humoristična besedila, vrh njegovega jezikovnega oblikovalnega mojstrstva pa so zgodbe o Butalcih, ki uravnoteženo združujejo nadčasno humornost z vselej aktualno satiričnostjo. Pozneje je več pozornosti posvečal kratkočasnim zgodbam, humoreskam in mladinskim pripovedim. Eno njegovih najboljših del je roman Ptički brez gnezda. V njem prikazuje življenje zanemarjene predmestne mladine in zbuja spomine na svojo mladost. Za pisanje Frana Milčinskega je značilna nenehna navzočnost vzgojne sestavine.

—–

Leta 1868 je Slovenska matica izdala “Olikanega Slovenca”, prvi priročnik, ki je mlado meščansko družbo, katere red je v veliki meri slonel na konvencijah, poučeval o lepem vedenju na salonskem parketu. Njegov avtor, kaplan Ivan Vesel, je svetoval tako rekoč v vseh življenjskih situacijah, na primer: Kako se vedimo proti Bogu, Kako nam je vesti se do druzih ljudi, Kako se je vesti s krasnim spolom, Ktere dolžnosti imata gostilnik in gost, in tako naprej. O odnosih z umetniki je v “Olikanem Slovencu” pisalo:

“Do umetnikov je potreba skoro toliko pazljivosti in zanesljivosti, kakor do gospej. Kajti umetniki in gospe vendar le nimajo nič višega, ko dober glas, na kterem jim je posebno veliko. Umetniki in gospe, ako hočejo kaj veljati, morajo dopasti, in ta nečimurnost je tedaj čisto naravno sklenjena z njihovim bitjem. Umetnika silno žalimo, če ne poznamo njegovih del ali če njegovega tekmeca brezmerno hvalimo vpričo njega. Umetniki in pisatelji so sploh bolj veselega duha, ljubijo šaljivosti in bistroumnosti in časi jim še celo kaj nespametnega v glavo pride.”

Priročnik “Olikani Slovenec” iz leta 1868 je vse do danes ostal imenitno pričevanje o mentaliteti, navadah in razvadah slovenskega meščanstva v drugi polovici 19. stoletja.

—–

Slikar in ilustrator NIKOLAJ OMERSA se je rodil na današnji dan leta 1911 v Idriji. Leta 1937 je diplomiral na slikarski akademiji v Zagrebu in še istega leta imel svojo prvo razstavo s skupino Neodvisni. Med drugo svetovno vojno je bil interniran v nemških koncentracijskih taboriščih, po vojni pa se je ukvarjal s pedagoškim delom. Bil je koloristično senzibilen krajinar, ki se je s številnimi ljubljanskimi in pozneje piranskimi vedutami izkazal kot “pesnik” teh mest. Leta 1978 je dobil Prešernovo nagrado.