Prvi slovenski pesnik in časnikar VÁLENTIN VODNIK je bil tudi velik narodni preroditelj. Rodil se je na današnji dan lpred 260-imi leti v Zgornji Šiški, ki tedaj še ni bila del Ljubljane. Obiskoval  je  latinske šole in leta 1775 stopil v frančiškanski red ter dobil redovno ime Marcelin. Najprej je bil redovni pridigar v Ljubljani, nato je kot kaplan služboval še na Bledu, v Sori, Ribnici in od leta 1793 kot župnik na Koprivniku v Bohinju, kjer je spoznal Žigo Zoisa, ki je imel na Gorenjskem svoje rudnike in fužine. Ta mu je pozneje pomagal do premestitve v Ljubljano in leta 1798 je Vodnik postal gimnazijski profesor.

V času Ilirskih provinc se je navduševal nad Francozi in njihovim priznavanjem naravnih pravic narodov; dosegel je uvedbo slovenščine kot učnega jezika v začetne in srednje šole na Kranjskem ter sestavil nekaj učbenikov. Ob koncu Provinc in po vrnitvi avstrijske oblasti je bil zaradi frankofilstva predčasno upokojen; oblasti je motila predvsem njegova oda “Ilirija oživljena” in domnevno članstvo v prostozidarski loži. Da bi se nekako “rehabilitiral”, je leta 1816 napisal odo “Ilirija zveličana” in v njej izrazil razočaranje nad Napoleonom in vnovično privrženost Habsburžanom.

Vodnikovo prerodno delo se je začelo in končalo s poezijo, v obdobju tesnih stikov s Zoisom pa se je razširilo še na številna druga področja. Pesniti je začel pod Pohlinovim in Devovim vplivom. Od teh prvih pesmi je pozneje predelal “Zadovoljnega Kranjca” in ta je ostal ena njegovih najboljših pesmi.

Od leta 1797 do leta 1800 je urejal in pisal v “Lublanske Novice”, prvi slovenski časopis. Leta 1806 je izdal pesniško zbirko z naslovom “Pesmi za pokušino”. To je bila prva samostojna slovenska pesniška zbirka, s preprosto obliko in domačo snovjo pa je pritegnila celo najpreprostejše bralce in dokazala, da je mogoče tudi v slovenščini izpovedati pesniške misli.  Prvi slovenski pesnik Valentin Vodnik je pomemben tudi za razvoj naše proze, saj je s svojimi časnikarskimi sestavki in šolskimi knjigami približal slovenski jezik sodobni rabi in poskrbel, da je postal  čistejši in naravnejši.

—–

Akademik JANEZ LOGAR je kot literarni zgodovinar in bibliograf redigiral Slovensko bibliografijo in jo snovno razširil. V “Uvodu k bibliografiji” – izšel je leta 1970 in je bil prvo večje delo te vrste – je dal stroki teoretične in zgodovinske temelje. Rodil se je na današnji dan pred 110-imi leti v Horjulu pri Ljubljani. Diplomiral je na ljubljanski filozofski fakulteti, pozneje pa je študiral še na Karlovi univerzi v Pragi.

Pred drugo svetovno vojno je bil profesor na novomeški gimnaziji in na učiteljišču v Ljubljani, po njej pa je predaval bibliografijo na pedagoški akademiji. Kot član Slovenske akademije znanosti in umetnosti je literarni zgodovinar in bibliograf Janez Logar pisal literarne kritike, članke in razprave o slovenski literaturi, zlasti o realizmu, ter sodeloval pri nastajanju Enciklopedije Jugoslavije in Slovenskega bibliografskega leksikona.

—–

Politik, diplomat in pisatelj  MITJA  VOŠNJAK  se je že kot dijak vključil v levičarsko in narodnoobrambno gibanje. Med drugo svetovno vojno je najprej v Ljubljani sodeloval pri organiziranju in širjenju ilegalnega tiska, nato pa se je pridružil partizanom in bil v vodstvu slovenskih in jugoslovanskih mladinskih organizacij. Po vojni je bil direktor radijskega programa v Ljubljani in načelnik uprave Ljudske republike Slovenije za radiodifuzijo. Od leta 1949 je bil v diplomatskih službah na Dunaju, v Celovcu, Trstu in Berlinu.

Po umiku iz diplomacije je leta 1974 postal direktor Centra za biotiko pri Medexu v Ljubljani. Takrat je napisal tudi poljudno strokovno knjigo o propolisu, ki je bila prevedena v številne tuje jezike. Sicer pa je pisal tudi vojne romane, kmečke in lovske črtice ter spomine na diplomatsko službo. Mitja Vošnjak se je rodil na današnji dan leta 1923 na Ptuju.