Vloga slovanskega kralja Sama je vsekakor nejasna, saj je le malo virov, ki podrobneje razlagajo, kakšna je bila. Za njegovo biografijo in zgodovino je najpomembnejši vir tako imenovana Fredegarjeva “Kronika”, ki je bila napisana okoli leta 660. Po njej je bil Samo trgovec frankovskega izvora iz okolice mesta Sens. Okoli leta 623 je prišel v stik s Slovani med Labo in Donavo; kot odposlanec frankovskega kralja naj bi jih podprl v uporu proti Avarom. Samo se je pridružil Slovanom, se izkazal za sposobnega vojskovodjo in prav zato so ga izbrali za svojega kralja. Vladal jim je 35 let, do svoje smrti leta 658 ali 659.

Položaj vladarja si je menda utrdil tudi s “političnimi” porokami z dvanajstimi slovanskimi ženami. Na ta način naj bi navezal nase vodilne kneze in ustanovil Samovo plemensko zvezo, najstarejšo dokumentirano slovansko državno tvorbo. Tej tvorbi je pripadala tudi posebna krajina “marca Vinedórum”, pozneje znana kot Karantanija, pod oblastjo kneza Valuka. Kdaj sta se povezala kralj Samo in knez Valuk ni znano, skoraj zagotovo pa v boju proti Avarom. Samove zmage so omogočile razvoj številnih slovanskih etnogenez, med njimi tudi karantanske. V zgodovinopisju je vprašanje slovanskega kralja Sama in njegove plemenske zveze povzročilo veliko polemičnih razprav, predvsem zaradi pomanjkanja virov.

—–

Antropologinja  BRANISLAVA  SUŠNIK  je po diplomi iz prazgodovine in zgodovine leta 1942 na filozofski fakulteti v Ljubljani ter ob študiju klinopisa in asirsko babilonske pisave na teološki fakulteti študirala še v Rimu ter na Dunaju in doktorirala iz etnozgodovine in uralo-altajskega jezikoslovja. Po drugi svetovni vojni se je izselila v Argentino, nato pa odšla v Paragvaj in postala sodelavka tamkajšnjega etnografskega muzeja.

Raziskovala je jezike in običaje zadnjih indijanskih plemen na divjem mejnem pasu med Brazilijo, Argentino, Paragvajem in Bolivijo. Na ekspedicije je nosila moko, sol, krompir in tobak in v zameno zanje dobila glagole, samostalnike in pridevnike ter se tako naučila osem indijanskih narečij. Tonsko je snemala in fotografirala običaje avtohtonih plemen ter ustvarila enega najlepših in najbogatejših etnografskih muzejev v Južni Ameriki. To raziskovanje je bilo seveda naporno in nevarno, zato so jo vedno spremljali trije stražarji, nositi pa je smela tudi orožje.

Od leta 1961 je vodila katedro za ameriško arheologijo in etnologijo na paragvajski državni univerzi v Asunciónu ter predavala po vsej Južni Ameriki. Napisala je skoraj sto strokovnih del o Južnoameriških Indijancih; v slovenščini sta pri argentinski založbi izšli dve njeni deli: “Totemizem in šamanizem pri Čamakokih” in “Med Indijanci Lengua”.

Da so v Paragvaju njeno delo izredno cenili, govori najvišja državna nagrada za »ustvarjalni pripevek k paragvajski identiteti«, ki jo je prejela še za življenja, po smrti pa so izdali poštno znamko z njeno podobo ter po njej imenovali eno izmed ulic v glavnem mestu. Branislava Sušnik se je rodila na današnji dan leta 1920 v Medvodah.