Prve slovenske “Kuharske bukve”  z izvirnim uvodom je leta 1799 objavil Valentin Vodnik, ena najbolj uporabljanih domačih kuharskih knjig od druge polovice 19. stoletja pa je “Slovenska kuharica”. Prvih pet izdaj je v letih od 1868 do 1902 pripravila Magdalena Pleiweis. Za njo je knjigo prevzela sestra Felicita Kalinšek in jo tako preuredila, da so jo od takrat imenovali po njej. Oblikovala je dve izdaji, njeno delo je nadaljevala sestra Izabela, 18. izdajo “Slovenske kuharice” pa je leta 1978 pripravila sestra Vendelina in jo po trinajstih letih znova posodobila.

Sestra  VENDELINA  se je kot Marija Ilc rodila na današnji dan leta 1916 v Ribnici na Dolenjskem. Po končani meščanski šoli je stopila v kongregacijo šolskih sester v Mariboru ter nadaljevala šolanje na učiteljsko-gospodinjski šoli doktorja Janeza Evangelista Kreka. Na njej je pozneje tudi štiri leta poučevala. Deset let je bila ravnateljica kmetijsko-gospodinjske šole v Šent Rupertu pri Velikovcu na Koroškem, nato pa je v Repnjah pod Šmarno goro dvanajst let vodila popoldanske kuharske tečaje; dekleta in žene so na vpis čakale tudi po dve leti. Zadnja leta svojega življenja je sestra Vendelina v treh knjigah predstavila najboljše recepte iz svoje kulinarične prakse ter tudi mnoge skoraj pozabljene preproste domače jedi.

—–

FRANJO  GOLOB  je iz slikarstva diplomiral na akademiji v Zagrebu, leta 1939 pa je na Dunaju opravil še podiplomski restavratorski tečaj. Za njegovo delo je značilna težnja po ekspresivni stilizaciji risbe in kompozicije. Ustvarjal je predvsem socialno angažirane motive in psihološko poglobljene portrete, v njegovih grafikah pa se prepletajo vplivi ekspresionizma, ljudske umetnosti in srednjeveških fresk, ki jih je odkrival kot restavrator.

Eno njegovih večjih del je mapa z naslovom “En mau čez izaro” z osemnajstimi lesorezi po motivih koroških ljudskih pesmi. Franjo Golob se je rodil na današnji dan leta 1913 na Prevaljah, septembra leta 1941 pa je bil ustreljen kot eden prvih talcev na Slovenskem v drugi svetovni vojni.

—–

Pianist,  pedagog  in  promotor  kulturnih  prireditev  PRIMOŽ  LORENZ  se je rodil na današnji dan leta 1942  v Ljubljani. Leta 1966 je na Akademiji za glasbo v Ljubljani diplomiral, dve leti poznaje pa končal tudi podiplomski študij iz komorne igre. Na glasbeni akademiji je nato poučeval komorno klavirsko igro, od leta 2001 kot redni profesor.

Z bratoma, trinajstletnim violinistom Tomažem in  osemnajstletnim violončelistom  Matijo, je  petnajstletni  Primož leta 1958 začel igrati v Triu Lorenz:  ob koncu nižje glasbene šole so imeli v Slovenski filharmoniji celovečerni koncert.. Trio je nato v več kot pol stoletja nastopal tudi v najpomembnejših glasbenih središčih štirih celin. Poleg odličnega komornega muziciranja skoraj vsega, kar je bilo v svetovni literarturi napisanega za takšen komorni trio, so sloveli tudi po tem, da so na odru vedno igrali na pamet, brez not. Snemali so za slovenska radio in televizijo ter za tuje RTV hiše ter izdali številne gramofonske plošče, cd-eje ter avdio in video kasete. Za vrhunske glasbene dosežke je trio prejel več nagrad, med njimi nagradi Prešernovega sklada in red zaslug za narod s srebrnimi žarki.

Primož Lorenz je bil tudi ustanovitelj in predsednik Društva za oživljanje starega mestnega jedra v Ljubljani in pozneje še nacionalnega projekta “Imago sloveniae – Podoba Slovenije” in tako veliko pripomogel k promociji slovenske, predvsem glasbene kulture na najvišji ravni doma in v tujini.