Polihistor Janez Vajkard Valvazor je za uresničevanje svojega velikanskega in drznega načrta – izdajo “Slave vojvodine Kranjske” – na grad Bogenšperk pri Litiji pritegnil lepo število risarjev in bakrorezcev, slovenskih, nemških in holandskih mojstrov, ki so začeli pripravljati in tiskati zbirke bakroreznih podob. Valvazorjev lektor in sodelavec Erasmus Francisci je v 6. knjigi Slave zapisal: “Na svoje lastne stroške jih je 12. aprila 1678 poklical na grad Bogenšperk in jih tu še danes vzdržuje.” Ž:  Tako so torej na današnji dan pred 340-imi leti v bakrorezni delavnici in tiskarni v Bogenšperku priznani mojstri pod Valvazorjevim vodstvom začeli ustvarjati več kot tisoč slik in zemljevidov. So neprecenljive vrednosti, saj kažejo podobo naših krajev v zadnji četrtini 17. stoletja, torej še preden je barok predrugačil in pokvaril marsikatero starejšo cerkev, grad ali naselbino.

—–

Naš najpomembnejši  impresonistični slikar  RIHARD  JAKOPIČ  se je rodil na današnji dan leta 1869 v Ljubljani. Kot umetnik je že zgodaj zavračal konservativni akademizem, šele slikanje v naravi pa je utrdilo njegovo prepričanje, da je narava najboljša učiteljica. Pred prvo svetovno vojno se je  zlasti posvetil značilnostim in lepotam domače pokrajine in prav takrat je tudi ustvaril vrsto svojih najboljših in najbolj dognanih podob. Toda Jakopič ni bil samo vodja naših impresionistov, marveč tudi osrednja osebnost med tedanjimi slovenskimi umetniki.

Kljub številnim priznanjem se je do smrti bojeval za dostojno življenje, saj je vsa sredstva vlagal v svoje delo in prej še v zgraditev in dejavnost Jakopičevega paviljona v ljubljanskem Tivoliju, vse do druge svetovne vojne osrednjega razstavišča slovenske likovne umetnosti. Žal so razstavišče zaradi prestavitve železniške proge leta 1962 podrli. Na tem prostoru stoji danes slikarjev celopostavni kip. Rihard Jakopič je kot osrednja osebnost naše umetnosti v prvi polovici 20. stoletja postavil temelje, na katerih se je začela razvijati slovenska moderna likovna umetnost. Ohranjenih je približno 1.200 njegovih slik in skic ter približno 650 risb.

—–

Operni pevec  RUDOLF  FRANCL  je začel študirati v Zagrebu, a se je kmalu vrnil v Ljubljano k priznanemu pedagogu Juliju Betettu. Leta 1942 so ga Italijani zaradi sodelovanja z Osvobodilno fronto odpeljali v internacijo v Gonars. Po 22-ih mesecih se je vrnil in še naprej študiral pri Betettu. Leta 1944 je debitiral v ljubljanski Operi. Takoj je postal solist in kmalu glavni nosilec tenorskih vlog opernega repertoarja. V začetku petdesetih let prejšnjega stoletja je za nekaj let odšel v beograjsko in nato še v zagrebško opero, leta 1956 pa so ga angažirali v Nemški operi v Düsseldorfu.

Po številnih gostovanjih, tudi na Japonskem in v Združenih državah Amerike, se je leta 1963 vrnil v ljubljansko opero in v njej nastopal še petnajst let. Generacije so pri njem občudovale lepoto lirskega glasu, muzikalnost, občutek za oblikovanje fraze, jasnost izraza, predvsem pa čustveno predanost in identifikacijo z operno osebo, ki jo je pel. Za svoje umetniško delo je dobil Prešernovo in Betettovo nagrado, srebrni častni znak svobode Republike Slovenije, leta 2006 pa je postal častni meščan Ljubljane. Rudolf Francl se je rodil na današnji dan leta 1920 v Ljubljani.