VALENTIN  JANEZ  METZINGER  se je rodil na današnji dan leta 1699 v Saint-Avoldu v Franciji, vendar je večino ustvarjalnega obdobja preživel v Sloveniji, tako da ga prištevamo med slovenske – predvsem cerkvene – slikarje. V njegovi ljubljanski delavnici so nastajala dela za vso Slovenijo. Prevzemal je prvine kompozicij tujih mojstrov, vendar je kljub temu ohranjal osebne značilnosti, zlasti sočno barvitost in naturalistične podrobnosti. Kljub razpoznavnim italijanskim prvinam Metzingerjevo slikarstvo strokovnjaki uvrščajo v okvir srednjeevropskega religioznega baročnega slikarstva. Skupaj s Francem Jelovškom je utemeljitelj ljubljanskega baročnega slikarstva.

Svoje podobe je Metzinger oblikoval predvsem na dramatičnem dogajanju in na poudarjanju vseh tistih prijemov, ki so jih baročni slikarji odkrivali od 16. stoletja naprej. Močni svetlobni efekti se v njegovih poznih delih umikajo svetlejši barvni skali, temno ozadje pa začne nadomeščati skromna pokrajina; na sliki svetega Florijana v šempetrski cerkvi v Ljubljani je na primer upodobljena veduta Ljubljane. Sicer pa so najbolj znane slike Valentina Janeza Metzingerja prav v tej cerkvi in škofijskem dvorcu v Goričanah.

—–

 Osežni opus kiparja in grafika  LOJZETA  DOLINARJA obsega portrete, akte, figuralne kompozicije, malo plastiko, keramiko, spomeniško in arhitekturno kiparstvo ter nagrobnike. Delal je v bronu, kamnu, žgani glini, umetnem kamnu in lesu. Med Dolinarjevimi deli pomeni velik uspeh nagrobni spomenik Janezu Evangelistu Kreku na ljubljanskih Žalah. Številnim njegovim spomenikom je dal prostorsko veljavo arhitekt Jože Plečnik. Vrsta kipov razkriva Dolinarjev razvoj od socialističnega angažiranega realizma do sodobnih stiliziranih oblk. Za svoj obsežni umetniški opus je leta 1969 dobil Prešernovo nagrado. Lojze Dolinar se je rodil na današnji dan leta 1893 v Ljubljani.

—–

Elektroenergetik  VLADIMIR  ŠLEBINGER  je diplomral na nemški tehniški visoki šoli v Pragi in leta 1939 tam tudi doktoriral. Najprej je bil samostojni znanstveni sodelavec na Inštitutu za preiskavo oscilacij v Berlinu, nato nekaj let na Inštitutu za šibki tok v Ljubljani in do leta 1944 direktor tovarne Philips v Beogradu. Po drugi svetovni vojni je bil na pomembnih položajih v zveznih zavodih, v letih od 1968 do 72 pa je bil svetovalec Združenih narodov za elektrogospodarstvo na Slonokoščeni obali. V Sloveniji je med drugim naredil načrte za energetsko izrabo Drave, Save in kraških vod.  Vladimir Šlebinger se je rodil na današnji dan leta 1906 v Ljubljani.

—–

Čeprav je bil tudi gledališki režiser (na slovenskih in hrvaških odrih je postavil več kot petdeset predstav) in celó igralec (nastopil je tudi v slovenskem filmu Naš avto), je ime  ÁNTONA   MARTIJA   povezano predvsem z razvojem jugoslovanske televizije. Kot Anton Martinčič se je rodil na današnji dan leta 1923 v Lábinu v Istri. Igralsko šolo je obiskoval v Trstu, v Rimu pa je končal gledališko akademijo. Do leta 1949 je igral v italijanskih igralskih družinah, nato pa je prišel v Koper, kjer je režiral v italijanskem gledališču ter na Radiu Koper-Capodistria, hkrati pa pogosto sodeloval v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu.

Leta 1956 je začel režirati prve televizijske oddaje v Zagrebu, pozneje še v drugih jugoslovanskih televizijskih centrih, v naslednjih desetletjih pa je bil velikokrat gost tudi na Televiziji Ljubljana. Tu je med drugim soustvaril precej zabavno-glasbenih oddaj ter več razvedrilnih serij: “Naročnik 13-13”, “Deset zadetkov”, “Malo za šalo, malo zares” in “Viktor, luč!” na primer. Za svoje delo je Anton Marti prejel več domačih in mednarodnih nagrad, leta 1972 pa so mu v Barceloni za iskanje novega televizijskega izraza podelili nagrado za življenjsko delo.