Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V Vidmarjevi vili na Večni poti v Ljubljani so leta 1941 ustanovili Protiimperialistično fronto, ki se je pozneje preimenovala v Osvobodilno fronto slovenskega naroda
V sistem avstro-ogrskega vojaškega šolstva so bili vključeni tudi tako imenovani kadetski inštituti. Vanje so sprejemali že desetletne dečke, ki so pogosto izhajali iz vojaških ali uradniških družin, saj so njihovi starši plačevali znižane šolnine. V celotni monarhiji so bile le štiri takšne šole, med njimi tudi mariborska. Vojaški vzojno-izobraževalni zavod ali kadetski inštitut so v Radvanju pri Mariboru s posvetitivjio zavodske kapele uradno odprli na današnji dan leta 1856.
Bil je sodoben objekt s prostornimi spalnicami, jedilnico, pralnico, kopalnico in telovadnico, s svojim lastnim vodovodom ter obdan s francoskim in angleškim parkom. Toda kljub modernemu poslopju ni bilo življenje kadetov nič kaj udobno. Vzgoja je temeljila na disciplini in telesnemu urjenju, pa tudi telesne kazni, med njimi bičanje, niso bile prav redke. Prav zaradi bičanja so se mariborski kadeti že naslednje leto uspešno uprli; njihov revolt je pripomogel k odpravi telesnih kazni v vseh avstrijskih vojaških šolah.
—–
Ob Benjaminu Ipavcu in Franu Gerbiču je bil Anton Foerster ena izmed najpomebnejših in hkrati najuglednejših skladateljskih osebnosti druge polovice 19. stoletja. Bil je nadvse spoštovan in cenjen, z opero “Gorenjski slavček” pa si je zagotovil mesto v standardnem gledališkem repertoarju. S tem delom se je vsestransko in morda najlepše izpel, saj je opera zaradi prisrčne domačnosti in tople spevnosti skoraj ponarodela. Nastala je na osnovi razpisa Dramatičnega društva in Foerster je zanjo dobil prvo nagrado.
Pod njegovim vodstvom so “Gorenjskega slavčka” prvič uprizorili v Deželnem gledališču v Ljubljani na današnji dan leta 1872 in to v prvotni obliki operete. Pozneje jo je preoblikoval in ji dodal še nekaj glasbenih točk, ključno glasbeno predelavo pa je leta 1922 opravil Karel Jeraj.
—–
V Vidmarjevi vili na Večni poti v Ljubljani so v noči na 27. april leta 1941 predstavniki Komunistične partije Slovenije, krščanskih socialistov, demokratičnih Sokolov in kulturnih delavcev ustanovili Protiimperialistično fronto. Pozneje, po nemškem napadu na Sovjetsko zvezo, se je Protiimperialistična fronta preimenovala v Osvobodilno fronto slovenskega naroda. Štirim ustanovnim skupinam se je pridružilo še več kot deset drugih z različnim številom članov, različno politično preteklostjo in ideološko usmeritvijo.
V temeljnih točkah so poudarjali oborožen boj proti okupatorjem in njihovim sodelavcem za osvoboditev Slovenije, združitev vseh Slovencev, samoodločbo pri urejanju notranjih in zunanjih zadev ter demokratično jugoslovansko državo. Osvobodilna fronta je bila edina takšna organizacija v Evropi med drugo svetovno vojno.
Spomin na njeno ustanovitev so začeli slaviti že v partizanih, po vojni pa je bil to sprva eden najpomembnejših slovenskih praznikov, saj je ponazarjal začetek odpora proti okupatorju. Leta 1951 so v jugoslovanskem vodstvu ugotovili, da slovenski praznik zaradi prezgodnjega datuma ”štrli” iz zasnove praznovanj po drugih republikah. Tam namreč niso imeli množičnih političnih organizacij, pač pa je odpor organizirala Komunistična partija, zato so praznične dneve povezali z začetki teh oboroženih vstaj.
Od takrat je bil uradni “dan vstaje” v Sloveniji 22. julij. Kljub temu se je “dan Osvobodilne fronte” ohranil kot praznik vse do leta 1991, ko ga je Skupščina Republike Slovenije preimenovala v “Dan upora proti okupatorju”.
6243 epizod
Petminutni spominski koledar o ljudeh, ki so se rodili tistega dne oz. o dogodkih, ki so povezani s tem datumom.
V Vidmarjevi vili na Večni poti v Ljubljani so leta 1941 ustanovili Protiimperialistično fronto, ki se je pozneje preimenovala v Osvobodilno fronto slovenskega naroda
V sistem avstro-ogrskega vojaškega šolstva so bili vključeni tudi tako imenovani kadetski inštituti. Vanje so sprejemali že desetletne dečke, ki so pogosto izhajali iz vojaških ali uradniških družin, saj so njihovi starši plačevali znižane šolnine. V celotni monarhiji so bile le štiri takšne šole, med njimi tudi mariborska. Vojaški vzojno-izobraževalni zavod ali kadetski inštitut so v Radvanju pri Mariboru s posvetitivjio zavodske kapele uradno odprli na današnji dan leta 1856.
Bil je sodoben objekt s prostornimi spalnicami, jedilnico, pralnico, kopalnico in telovadnico, s svojim lastnim vodovodom ter obdan s francoskim in angleškim parkom. Toda kljub modernemu poslopju ni bilo življenje kadetov nič kaj udobno. Vzgoja je temeljila na disciplini in telesnemu urjenju, pa tudi telesne kazni, med njimi bičanje, niso bile prav redke. Prav zaradi bičanja so se mariborski kadeti že naslednje leto uspešno uprli; njihov revolt je pripomogel k odpravi telesnih kazni v vseh avstrijskih vojaških šolah.
—–
Ob Benjaminu Ipavcu in Franu Gerbiču je bil Anton Foerster ena izmed najpomebnejših in hkrati najuglednejših skladateljskih osebnosti druge polovice 19. stoletja. Bil je nadvse spoštovan in cenjen, z opero “Gorenjski slavček” pa si je zagotovil mesto v standardnem gledališkem repertoarju. S tem delom se je vsestransko in morda najlepše izpel, saj je opera zaradi prisrčne domačnosti in tople spevnosti skoraj ponarodela. Nastala je na osnovi razpisa Dramatičnega društva in Foerster je zanjo dobil prvo nagrado.
Pod njegovim vodstvom so “Gorenjskega slavčka” prvič uprizorili v Deželnem gledališču v Ljubljani na današnji dan leta 1872 in to v prvotni obliki operete. Pozneje jo je preoblikoval in ji dodal še nekaj glasbenih točk, ključno glasbeno predelavo pa je leta 1922 opravil Karel Jeraj.
—–
V Vidmarjevi vili na Večni poti v Ljubljani so v noči na 27. april leta 1941 predstavniki Komunistične partije Slovenije, krščanskih socialistov, demokratičnih Sokolov in kulturnih delavcev ustanovili Protiimperialistično fronto. Pozneje, po nemškem napadu na Sovjetsko zvezo, se je Protiimperialistična fronta preimenovala v Osvobodilno fronto slovenskega naroda. Štirim ustanovnim skupinam se je pridružilo še več kot deset drugih z različnim številom članov, različno politično preteklostjo in ideološko usmeritvijo.
V temeljnih točkah so poudarjali oborožen boj proti okupatorjem in njihovim sodelavcem za osvoboditev Slovenije, združitev vseh Slovencev, samoodločbo pri urejanju notranjih in zunanjih zadev ter demokratično jugoslovansko državo. Osvobodilna fronta je bila edina takšna organizacija v Evropi med drugo svetovno vojno.
Spomin na njeno ustanovitev so začeli slaviti že v partizanih, po vojni pa je bil to sprva eden najpomembnejših slovenskih praznikov, saj je ponazarjal začetek odpora proti okupatorju. Leta 1951 so v jugoslovanskem vodstvu ugotovili, da slovenski praznik zaradi prezgodnjega datuma ”štrli” iz zasnove praznovanj po drugih republikah. Tam namreč niso imeli množičnih političnih organizacij, pač pa je odpor organizirala Komunistična partija, zato so praznične dneve povezali z začetki teh oboroženih vstaj.
Od takrat je bil uradni “dan vstaje” v Sloveniji 22. julij. Kljub temu se je “dan Osvobodilne fronte” ohranil kot praznik vse do leta 1991, ko ga je Skupščina Republike Slovenije preimenovala v “Dan upora proti okupatorju”.
Drzen in samosvoj gorski vodnik Uspehi živinorejskega strokovnjaka Džez na Bledu Danes je državni praznik – dan vrnitve Primorske k matični domovini. Z njim se spominjamo uveljavitve pariške mirovne pogodbe 15. septembra 1947, ki je takratni Jugoslaviji prinesla velik del Primorske, Istro južno od Mirne, Reko, Zadar in otoke. Tako je bila predvsem zaradi medvojnega vojaškega sodelovanja v zavezniški koaliciji popravljena krivica, ki jo je leta 1915 povzročil Londonski sporazum in pet let pozneje podpisana Rapalska pogodba. Ta je omogočila, da si je Kraljevina Italija priključila ozemlje, na katerem je živelo približno 350 tisoč Slovencev. Z uveljavitvijo pariške mirovne pogodbe se je večina Primorcev, ki so pred tem več kot 20 let trpeli pod fašizmom in od septembra 1943 nacistično okupacijo, pridružila matičnemu narodu v okviru tedanje jugoslovanske federacije. Da je bila Primorska deležna posebnega hrepenenja je povedal tudi skladatelj Marjan Kozina, avtor simfonije z naslovom: Proti morju. *Posnetek Po mirovni pogodbi so sicer pod Italijo prišle Benečija, Rezija, Gorica in Kanalska dolina. Tako je zunaj slovenskih meja v Italiji ostalo še okoli 140.000 Slovencev. Končna določitev meje med Jugoslavijo in Italijo je bila sprejeta po dolgotrajnih pogajanjih 10. novembra 1975 z Osimskimi sporazumi. Pred 160 leti (1862) se je v Trenti rodil gorski vodnik Jože Komac - Paver. Že kot mladenič je veljal za enega najdrznejših divjih lovcev in bil dolga leta poklicni vodnik nemško-avstrijskega planinskega društva. Leta 1914 so ga izključili iz vrst vodnikov, ker je bil preveč samozavesten in uporniški ter tudi zaveden Slovenec. V navadnih okovanih čevljih, brez vrvi in druge opreme je septembra leta 1908 preplezal severno steno Triglava. V Julijske Alpe je vodil številne znane planince. Juliusa Kugyja – ta ga je imenoval »divji Joža« – je na Jalovcu ustavil tik pred padcem v prepad. Kot dober poznavalec Alp je Jože Komac - Paver odkril veliko gorskih poti in opravil številne prvenstvene ture. Kmetijski strokovnjak Matija Absec je študiral na visoki zemljodelski šoli v Pragi, na Češkem pa je opravil tudi specializacijo. Po izpopolnjevanju na Danskem je leta 1927 opravil specializacijo iz mlekarstva in začel poučevati na Kmetijski šoli Grm v Novem mestu. V vmesnem času je opravljal več drugih nalog in bil med drugim tajnik glavne zadružne zveze v Beogradu. Po vojni je postal direktor državnega posestva Dornava in bil leta 1951 imenovan za direktorja Kmetijskega posestva Pšata, ki je v tem obdobju postalo najuspešnejša farma za prirejo mleka v Jugoslaviji. Že pred vojno si je v Novem mestu prizadeval za odbiro »črno-pasaste dolenjske svinje«, ki jo danes poznamo kot »krškopoljsko pasmo prašičev« in velja za edino ohranjeno avtohtono pasmo prašičev pri nas. Matija Absec se je rodil leta 1898 v Mihelji vasi v Beli krajini. Leta 1960 se je na Bledu začel prvi festival jugoslovanskega džeza. Na njem je v treh dneh nastopilo neverjetnih 35 ansamblov. Eden izmed vrhuncev festivala je bil nastop Zagrebškega jazz kvarteta. Nastopila je tudi cela vrsta ljubljanskih ansamblov, med njimi tudi kvartet Jožeta Privška. Zasedba Mojmirja Sepeta se je predstavila s štirimi skladbami, pri solistih pa je izstopal Ati Sos. Veliko priznanje številnih poslušalcev je požel tudi Ljubljanski jazz ansambel, pri katerem je izstopal trobentač Urban Koder, z ansamblom pa se je s svojim glasom lepo ujela pevka Marjana Deržaj. Občinstvo sta navdušili tudi pevki Gabi Novak in Majda Sepe. Festival se je leta 1967 že pod imenom Mednarodni festival jazza preselil v Ljubljano. Vabimo vas k poslušanju zvočnega zapisa, ki predstavlja razširjeno različico rubrike "Na današnji dan." Pogosto so ji dodani tudi dragoceni posnetki ohranjeni v arhivu Radia Slovenija.
»Poišči me, pesem moja« Ustaški zločin na Planini v Podbočju Po avtocesti od Postojne do Razdrtega Slovensko pisateljsko društvo je pred 150 leti (1872) na rojstni hiši Franceta Prešerna v Vrbi na Gorenjskem vzidalo spominsko ploščo. To je bilo prvo spominsko znamenje, posvečeno našemu največjemu pesniku. Na slovesnosti se je zbralo kakih šest tisoč Prešernovih častilcev, iz Ljubljane je na Gorenjsko peljal celo poseben vlak. Peli so kantato, ki jo je za to priložnost napisal Josip Stritar in uglasbil Benjamin Ipavec. Dodajmo še, da je bila to ena prvih izvedenih pobud Društva slovenskih pisateljev, ki je bilo ustanovljeno aprila 1872. Pobudo zanj je dal njegov poznejši prvi predsednik Davorin Trstenjak, doma iz Kraljevcev pri Svetem Juriju ob Ščavnici. Pred 100 leti (1922) se je na Dobrovi pri Ljubljani rodila pesnica in pisateljica Maruška Sedlak. Po končanem učiteljišču je bila učiteljica v Žažarju pri Horjulu in v Preski pri Medvodah. Napisala je povest "Božji les" za odrasle in več zbirk mladinskih pesmi. Njene pesmi so oblikovno in izrazno tradicionalne in govorijo predvsem o živalih in naravi, nekaj iz zbirke »Poišči me, pesem moja« pa jih je tudi uglasbenih. 14. in 15. septembra pred 80 leti (1942) so hrvaški ustaši uprizorili krvavi pohod na vas Planina v Podbočju. Najprej so med potjo na Gorjance ujeli šestnajst moških in jih gnali na Planino, tam so zajeli še deset vaščanov ter jih vse postrelili v Novoselski gori nad Planino. Pokol je preživel moški, ki ga je ustaška krogla zgrešila. Naslednje jutro so se vrnili in za vasjo pobili še osem vaščanov, ki jih prejšnji dan ni bilo doma. Umorjenih je bilo 34 ljudi, vas Planino pa so požgali. Tako so se krajanom maščevali za njihovo podporo partizanom, ki so ustašem leta 1942 na Gorjancih prizadejali vrsto udarcev. Šlo je za največji zločin vojske tako imenovane Neodvisne države Hrvaške na slovenskem ozemlju. Kraj poboja je sicer na hrvaški strani, kjer je kamnit spomenik, ki pa je bil v preteklosti že večkrat tarča vandalizma. Priprave na graditev prve slovenske avtoceste med Vrhniko in Postojno so trajale pet let, dela pa so se uradno začela 23. maja 1970. Še pred začetkom del se je pojavil zaplet s pridobitvijo posojila Mednarodne banke za obnovo in razvoj, znan pod imenom cestna afera. Čeprav predvidena dela niso bila dokončana v celoti, je bila avtocesta predana v promet 29. decembra 1972. Na današnji dan leta 1974 pa so slovesno odprli 9 km dolg odsek avtoceste od Postojne do Razdrtega. Tedaj je imela Slovenija skupaj zgrajenih 41 kilometrov štiripasovne avtoceste.
Novi temelji naše arheologije Prvo esperantsko društvo na Slovenskem »Podjetje za proizvodnjo filmov«
Slovničar prve polovice 18. stoletja Pesnik slovečega imena Politik in diplomat za slovensko stvar
»Štajerski pritepenec« - deželni glavar Kranjske Eden od vrhuncev povojnega gledališkega pisanja pri nas Partizanski pevski zbor na turneji po zavezniških bazah
Začetki medicine dela pri nas Kmet in politik Režiser s posluhom za življenjsko prepričljiv dialog
Pisateljica o ženskem vprašanju Sodelavcev ob krfski deklaraciji Slikarka in ustvarjalka lutk
Zgodovinar v razmejitveni komisiji Skrivni sestanek na Nanosu Od kod je prišlo sidro, ki je zdaj v ljubljanskem parku Zvezda?
Zakon o zemljiški odvezi “Slovenske pesmi kranjskiga naroda” Pomembno igralsko ime na Tržaškem Leta 1848 so v dunajskem parlamentu sprejeli zakon o zemljiški odvezi v avstrijski monarhiji in s tem tudi v naših krajih odpravili tlačanstvo. To je bil pomemben dosežek tako imenovane marčne revolucije tistega leta. Odpravil je podložništvo oziroma tlačanstvo v osebnem in stvarnem pomenu besede. Prvo pomeni odpravo sodnih in upravnih pravic zemljiških gosposk, drugo pa odpravo vrhovnega lastništva in vseh iz njega izvirajočih pravic ter oprostitev podložnih zemljišč vseh bremen. V Lomeh pri Črnem Vrhu se je leta 1790 rodil Matej Tominc, začetnik turizma v Škocjanskih jamah. Po liceju v Ljubljani je na Dunaju študiral pravo in potem delal kot sodnik in okrajni glavar, tudi v Brkinih in Sežani, nato pa je bil odvetnik pri mestnem in deželnem sodišču v Gorici. Leta 1823 je takoj po najdbi obsežne kapniške jame poskrbel za ureditev stopnišča in poti v jamo. Tam so naleteli tudi na bogate prazgodovinske ostanke. V kapniški, zdaj Tominčevi jami so pred prvo svetovno vojno prirejali tudi veselice z godbo s plesom. Leta 1813 se je v Žežavi v vzhodni Galiciji rodil narodopisec in pesnik poljskega rodu Emil Korytko. Študiral je na filozofski fakulteti v Lvovu, vendar so ga avstrijske oblasti zaradi revolucionarnih idej aretirale, obtožile protidržavne dejavnosti in ga obsodile na internacijo v Ljubljani. Tam se je seznanil s Prešernom, Čopom, Kastelcem in drugimi slovenskimi izobraženci ter zasnoval načrtno zbiranje gradiva in podatkov za raziskovanje ljudske kulture na Kranjskem. Z njihovo pomočjo je zbiral slovenske ljudske pesmi, pisal o njih in pripravil zbirko “Slovenske pesmi kranjskiga naroda” v petih snopičih, ki so jih natisnili v tiskarni Jožefa Blaznika. Emil Korytko je pripravil tudi načrt za knjigo o slovenskem narodopisju, vendar je ostala v rokopisu. Igralec in režiser Marij Sila je že pri šestnajstih nastopal v igralski družini Jaka Štoke, pozneje pa v Čitalnici in Dramatičnem društvu. Z gledališčem se je začel resno ukvarjati v Narodnem domu v Trstu, v katerem se je zaposlil kot pogodbeni igralec. Po požigu tega doma leta 1920 je - dokler niso fašisti kulturnega delovanja med Slovenci popolnoma zatrli - igral v Šentjakobski čitalnici. Pred začetkom fašističnega pritiska je sodeloval tudi pri Mladinskem prosvetnem društvu in pri Ljudskem odru v Trstu; z njima je gostoval po večjih primorskih krajih. Igral je v veseloigrah, dramah, celo v operah. Po letu 1945 je tudi pomagal obuditi tržaško gledališče; v njem je do leta 1947 odigral nekaj manjših vlog. Ker pa se je zgledoval po Antonu Verovšku, je po njegovem odhodu iz Trsta prevzel veliko njegovih glavnih komičnih vlog, v katerih je razvijal predvsem karakterno komiko: nastopal je v francoskih veseloigrah ter v ljudskih igrah. Marij Sila je sodeloval tudi pri tržaškem radiu - ta odlomek je iz burke »Šaljivi pripor«, posnet je bil pred več kot osemdesetimi leti. *Posnetek Marij Sila, najpopularnejši igralec Primorske in Trsta svojega časa, se je rodil leta 1889 v Trstu. Vabimo vas k poslušanju zvočnega zapisa, ki predstavlja razširjeno različico rubrike "Na današnji dan." Pogosto so ji dodani tudi dragoceni posnetki ohranjeni v arhivu Radia Slovenija.
Potrjena ustanovitev ljubljanske škofije Drugi slovenski tabor v Žalcu Bazoviške žrtve
Učitelj glasbe v Ajdovščini in Gorici Pesnik v Ameriki Hidroelektrarna Mariborski otok
Poetični realist z Brda pri Lukovici Prvi poveljnik vojne mornarice Države Slovencev, Hrvatov in Srbov Spominska plošča na rojstni hiši generala Rudolfa Maistra
Časopis Amerikanski Slovenec Od fotografa do gledališkega igralca Študijski dnevi v Dragi
Prostovoljec na balkanskih bojiščih Tajnik Društva za krščansko umetnost Razstava umetnikov »Četrte generacije«
Začetki homeopatije na Slovenskem Arhitektov pečat v Trbovljah Najhujša letalska nesreča pri nas
Katoliški duhovnik pomaga partizanom Prva orglarka v cerkvi svetega Petra v Rimu Jasli za dojenčke – povojna novost
Borec za pravice manjšin Cerkveni skladatelj in zapornik Umetnostni zgodovinar in novomeške znamenitosti
Pravni strokovnjak v novi državi Mladinski pripovednik in svet živali Junak slovaške vstaje leta 1944
Kulturni posrednik med Slovenci in Madžari Skladatelj in vzgojitelj mladih pevk in pevcev Črnomelj in Metlika v Dravski banovini
Basist ljubljanske opere O državni pripadnosti Celovške kotline bo odločil plebiscit Škofja Loka dobi muzej
Neveljaven email naslov