Na današnji dan pred 320-imi leti se je v Benetkah rodil kipar  FRANCESCO  ROBBA.   Okrog leta 1721 je prišel v Ljubljano in po smrti tasta, kamnoseka Luke Mísleja, prevzel njegovo delavnico; takrat so ga tudi vpisali med ljubljanske meščane. Dobival je predvsem reprezentančna cerkvena naročila za marmorne oltarje, njegova delavnica pa je opravljala tudi priložnostna kamnoseška dela.

Najpomembnejše Robbovo delo je  vsekakor “Vodnjak treh kranjskih rek” – Ljubljanice, Krke in Save –  na Mestnem trgu v Ljubljani. Vodo zanj so napajali iz vodovoda, ki je bil izpod Šišenskega hriba speljan skozi Tivoli do Magistrata

Vodnjak je bil dokončan v jeseni leta 1751 in Magistrat je odredil zanj posebno stražo, ki naj bi ga čuvala noč in dan. Sicer pa je z vodnjakom povezan tudi Robbov finančni zlom, saj je slabo predvidel stroške in se je moral zadolžiti, čeprav so mu za vodnjak plačali več od prvotno dogovorjene cene. Kmalu je prodal vse svoje ljubljanske hiše in se preselil v Zagreb, kjer je tudi umrl. Še ko je živel v Ljubljani, je za zagrebško cerkev Svete Katarine izdelal oltar; tja so ga prepeljali s splavom po Savi.

Sicer pa je bil Robba brez dvoma največji predstavnik baroka na Slovenskem in pravijo, da je bila Ljubljana prav po zalugi njegovega opusa najbrž najpomembnejša izpostava Benetk v Evropi. Strokovnjaki tudi poudarjajo, da je kipar Francesco Robba z izrazitostjo svojih največjih dosežkov, kljub nekaterim perifernim slogovnim potezam, prvi povzdignil Ljubljano v avtonomno središče ne samo regionalno pomembne umetnosti.

—–

Stavkovno gibanje v Združenih državah Amerike je zaradi nizkih mezd in slabih delovnih razmer doseglo vrh leta 1886, ko je stavkalo že 610.000 delavcev. Na današnji dan tistega leta – torej pred 132-imi leti – se je po vsej državi začela stavka: delavci so zahtevali osemurni delovnik. Spopad med policijo in delavci v Chicagu je zahteval življenja enajstih ljudi. Na 1. kongresu Druge internacionale leta 1889 so zato sklenili, da bo 1. maj vsako leto praznik delavske solidarnosti.

Naslednje leto so se ameriškim ob praznovanju pridružili delavci številnih držav sveta; na slovenskem ozemlju so ga praznovali že v Ljubljani, Mariboru, Zagorju, Borovljah in v Beljaku. Največja proslava je bila v Trstu – uradno glasilo avstrijske socialne demokracije je poročalo, da se je je udeležilo kar 20.000 ljudi. Prvega maja leta 1945 pa se je v središču Trsta zbrala še večja množica; v mesto so prikorakali osvoboditelji – slovenski 9. korpus in enote 4. Jugoslovanske armade. Vlada Bidovec, partizanka Morana, se je tistega dne takole spominjala:

Po drugi svetovni vojni so se prvomajske manifestacije v Jugoslaviji sprva zgledovale po sovjetskem vzorcu, pozneje so se počasi spreminjale v izlete in športne prireditve z vse manj poudarjeno politično vsebino. Po zakonu iz leta 1991 je 1. maj tudi v Republiki Sloveniji državni praznik – praznik dela.

—–

1. maj je tudi cerkveni praznik: Katoliška cerkev se tega dne spominja svetega Jožefa, Marijinega moža. Jožefov glavni praznik je sicer 19. marec, vendar je papež Pij XII. na današnji dan leta 1955 vpeljal še praznik Jožefa Delavca. Njegova utemeljitev: »1. maj naj bo za kristjane posvečen dan in nič več vzrok za neslogo, sovraštvo in nasilje; naj vedno znova vabi moderno družbo, da naredi tisto, kar ji še manjka do zagotovitve socialnega miru.«