Današnji dan zavezniške države v drugi svetovni vojni slovesno praznujejo kot dan zmage nad fašizmom in nacizmom: 9. maja pred 73-imi leti se je končala druga svetovna vojna. Trajala je 70 mesecev in je bila doslej najstrahotnejša v zgodovini človeštva. Terjala je približno 55 milijonov človeških žrtev, 35 milijonov ranjenih in približno dva milijona pogrešanih.

Nikoli prej v zgodovini niso bile žrtve med civilnim prebivalstvom tako velike. Po poročilih komisije za vojno škodo v Sloveniji – objavljenih je bilo leta 1945 – je na našem ozemlju od leta 1941 do 45 življenje izgubilo nekaj manj kot 50.000 ljudi, toliko jih je bilo tudi ranjenih; zaprtih, izseljenih in interniranih, prisilno mobiliziranih ali odpeljanih na prisilno delo pa je bilo nekaj več kot 154.000 ljudi. Seveda navedeni podatki niso popolni.

Istega dne in leta (torej na današnji dan leta 1945) so partizanske enote vkorakale v slovensko prestolnico Ljubljano. To je bil konec nekajdnevnih hudih bojev 7. korpusa in 29. hercegovske udarne divizije jugoslovanske armade.

8. maja zvečer, torej le nekaj ur pred vkorakanjem partizanov v slovensko prestolnico, so Nemci zapustili ljubljansko radijsko postajo in jo pred tem delno onesposobili, vendar sta jo dežurna tehnika čez noč pripravila za prvo oddajo v svobodi. 9. maja dopoldne se je znova oglasila legendarna radijska kukavica in simbolično napovedala začetek sporeda »Radia svobodna Ljubljana«.

—–

Sicer pa je 9. maj tudi praznik mesta Ljubljane. Marsikdaj v preteklih desetletjih je bil tako primeren dan tudi za praznovanje kakšne delovne zmage. Tako so na ta dan leta 1959 slovesno odprli predor pod grajskim gričem, dolg 480 metrov. Preden so prerezali otvoritveni trak, so slavnostni govorniki zbrane radovedneže seznanili z nekaterimi tehničnimi podatki, nato pa je kolona avtomobilov in motoristov zapeljala skozi najkrajšo pot med severnim in južnim delom slovenske prestolnice.

—–

Deveti maj pa je bil pomemben datum tudi v zgodovini nogometa na Slovenskem. Ta igra je v zadnjem desetletju 19. stoletja prišla k nam z Dunaja in iz Prage. Že kmalu po letu 1900 je v letnih poročilih srednjih šol na Slovenskem zapisano, da dijaki zelo radi igrajo mejni ali nemški nogomet, vendar se podrobnejši opisi iger niso ohranili; pozneje omenjajo tudi angleški nogomet ali »football«. V Mariboru, na primer, so ga igrali na Téznem, v Celju na travniku na Glazíji, v Ljubljani pa v Tivoliju, blizu današnjega kopališča Ilirija.

Nastajati so začeli prvi dijaški klubi, ki so se imenovali po predelih, kjer so igralci stanovali; v Ljubljani so bili znani Šentpetrčani, Prulčani in Šiškarji. Leta 1910 so v Ljubljani dijaki vseh slovenskih srednjih šol ustanovili Dijaški nogometni klub Hermes. Formalnega dovoljenja za obstoj ni imel, ker pa je veljal za dijaški klub, je moral za vsako tekmo dobiti policijsko dovoljenje.

Na današnji dan leta 1911 pa je bil v restavraciji Roža v Židovski ulici v Ljubljani ustanovljen Prvi slovenski footbalski klub Ilirija,  ki je imel izrazito nacionalni interes. Prvo igrišče so si Ilirijani uredili na travniku ob današnji pivovarni Union, po dveh letih pa so se preselili ob letno tivolsko telovadišče. Prvo tekmo z dijaškim Hermesom so izgubili kar z 18:0, zato so kaj kmalu začeli v svoje vrste kot gostujoče vabiti igralce Hermesa.

Prvo mednarodno tekmo so avgusta leta 1913 igrali s praško Slavijo in izgubili z 10:0, zato pa so prvič videli, kako se igra pravi nogomet. Istega leta je bil v Ljubljani ustanovljen še klub  Slovan; med prvo svetovno vojno oba slovenska nogometna kluba nista delovala.