Kardinal JAKOB MISSIA  je leta 1864 doktoriral iz teologije in filozofije, dvajset let pozneje je bil imenovan za ljubljanskega nadškofa, leto pozneje pa je postal kardinal. Kot tajnik stalnega odbora avstrijskega episkopata je neposredno usmerjal cerkveno politiko v državi. Skrbel je za vzgojo duhovnikov v Ljubljani in Gorici ter pospeševal delovanje samostanov; na Slovenskem jih je v njegovem  obdobju  nastalo  trinajst.  Spodbujal  je  razne  ljudske pobožnosti, duhovne vaje, bratovščine, posebej Marijine družbe, ter razvoj cerkvenega petja in glasbe.

Njegovo življenjsko geslo je bilo: s krščanskimi načeli prepoijiti narodno življenje in ga očistiti vseh nekrščanskih primesi. Zagovarjal je podreditev narodne ideje verski. Za slovenske narodnopolitične potrebe ni imel dovolj posluha, čeprav je materinščini priznaval vse pravice. Jakoba Missio so zaradi zavzemanja za politično delovanje cerkve označevali za klerikalca in legalista. Rodil se je na današnji dan pred 180-imi leti v Hrastju-Móti pri Gornji Radgoni.

—–

Na današnji dan pred 140-imi leti se je na Brégah pri Krškem rodil psiholog MIHAJLO ROSTOHAR. Leta 1918 je bil glavni pobudnik za ustanovitev slovenske univerze v Ljubljani. Na njegovo pobudo je bila istega leta ustanovljena vseučiliška komisija pri narodni vladi Slovencev, Hrvatov in Srbov. Ker Rostohar zaradi svoje politične usmerjenosti ni bil po volji takratni oblasti, ga ni bilo na seznamu profesorjev, ki naj bi predavali na novi univerzi. Zato je odpotoval v Prago in postal docent na Karlovi univerzi. V Slovenijo se je vrnil šele leta 1949 in na njegovo pobudo so na filozofski fakulteti nekaj pozneje ustanovili inštitut za psihologijo. Mihajlo Rostohar je bil začetnik empirične psihologije in mnogih psiholoških smeri ter študijskih predmetov v Sloveniji.

—–

Našemu prvemu pesniku Valentinu Vodniku so v Ljubljani odkrili spomenik na današnji dan leta 1889. Bronasti kip, delo kiparja Alojza Gangla, so postavili pred takratni licej. Tega so po potresu šest let pozneje podrli in  prostor uredili kot Vodnikov trg. O postavitvi spomenika so razmišljali že dobra tri desetletja prej, vendar so mnogi na Kranjskem menili, da bi denarne prispevke za spomenik lahko koristneje porabili, na primer za podporo revnim šolarjem  in  študentom.  Končno  je  akcija  stekla  in  “Novice” so objavile:

“… Vodnikova podoba bo marsikomu srce mehčala in mu ljubezen do domovine navdihnila … Spomenik bo služil Vodniku v slavo, nam v korist, našim naslednikom v vzgled, Slovanom v ponos.”

Slovesnosti ob odkritju pred 129-imi leti se je udeležilo nekaj tisoč ljudi iz vseh slovenskih pokrajin, prireditveni odbor pa je dobil kar 138 telegramov, med drugim tudi iz Francije, Bolgarije in Italije. Za obiskovalce so bile na takratnem Valvasorjevem trgu postavljene tri tribune; v prvih dveh vrstah so bili sedeži po petdeset krajcarjev, v preostalih po trideset. Ko je slavnostni govornik, cesarsko-kraljevi gimnazijski ravnatelj Wiesthaler, odkril spomenik, so z gradu zagrmeli topovi, več kot dvestočlanski združeni pevski zbor pa je zapel slavnostno Ipavčevo in Funtkovo kantato z naslovom “Vodniku”.

Po slovesnosti je bil za pomembnejše goste banket na čitalniškem vrtu, Šiškarji pa so pri Vodnikovi rojstni hiši na Jami priredili, kot je dan pozneje pisalo v časnikih, “pravo ljudsko veselico s petjem, sviranjem vojaške godbe, telovadnimi točkami in bazarjem. Brdke šišenske pevke v narodnih nošah, s pečami na glavah, so še posebno ugajale gostom, ki so se do pozne noči izvrstno zabavali na Vodnikovem rojstvenem domu.” Tistega dne so izšle tudi Vodnikove “Pesmi” in njegova biografija.