Prirejanje množičnih političnih in kulturnih zborovanj na prostem na Slovenskem med letoma 1868 in 1871, tako imenovano taborsko gibanje, ki so ga simbolično enačili s protiturškimi tabori, je imelo za Slovence tudi velik afirrmativen pomen. O taborih so obširno poročali domače časopisje ter številni časniki po monarhiji, predvsem osrednji dunajski. Zanimanje zanje se je širilo tudi prek slovenskih nacionalnih meja, nanje so prihajali pozdravni telegrami iz mest in društev drugih slovanskih narodov.
V tistih letih so na slovenskem etničnem ozemlju organizirali sedemnajst taborov; prvi pa je bil na današnji dan pred 150-imi leti v Ljutomeru. Cesarsko namestništvo v Gradcu je zborovanje sprva sicer prepovedalo, vendar ga je liberalnejši notranji minister pozneje le dovolil. Za predsednika je bil izvoljen doktor Radoslav Rázlag, takrat ena osrednjih slovenskih političnih osebnosti in poznejši kranjski deželni glavar. Najprej je spregovoril o zgodovinskem pomenu tabora:
»Več kot tisoč let je preteklo, ko se naši očaki niso smeli zbirati pod milim nebom, da bi se posvetovali o občih stvareh. Zdaj je prišla doba, da sme slovenski narod izrekati svoje želje in jih predlagati presvetlemu cesarju. Porabimo to dobo. Žalostno se je godilo našim očakom, žalostno se godi nam, ali jaz mislim, naj se naši deci bolje godi!«
Prvi slovenski tabor pred 150-imi leti v Ljutomeru je bil mogočna manifestacija prebujanja slovenske nacionalne zavesti in s tem pomemben dogodek v novejši zgodovini našega naroda. Več kot sedem tisoč udeležencev se je zavzelo predvsem za Zedinjeno Slovenijo in zahtevalo vse pravice za utrjevanje svoje narodnosti, med njimi tudi uvedbo slovenščine v šole, urade in na sodišča.
——
Odvetnik IVAN DEČKO je bil že med študijem v Gradcu dve leti predsednik akademskega društva Triglav, veliko pa je dopisoval tudi v različne slovenske in nemške časopise. Kot odvetnik v Celju se je z marljivim organizacijskim delom na političnem, gospodarskem in kulturnem področju povzpel do glavnega voditelja celjskih in spodnještajerskih Slovencev, ki jih je od leta 1890 zastopal v štajerskem deželnem zboru.
Leta 1887 je dosegel prvi slovenski vpis v zemljiško knjigo na Štajerskem, vložil je prvo slovensko interpelacijo v deželnem zboru ter izdal »Zbirko zakonov, zadevajočih posle občinskega področja«, s katero je županom olajšal slovensko poslovanje. V Celju je bil med ustanovitelji Južne štajerske hranilnice, Zadružne zveze, Zvezne tiskarne ter številnih društev, med drugim političnega društva Naprej in Slovenskega delavskega podpornega društva. Odvetnik in politik Ivan Dečko se je rodil na današnjhi dan leta 1859 v Središču ob Dravi.
—–
Skladatelj in dirigent BOJAN ADAMIČ se je izobraževal v Ljubljani; na srednji glasbeni šoli je študiral orgle in trobento, na glasbeni akademiji pa je leta 1941 končal študij klavirja. Med narodnoosvobodilnim bojem je na osvobojenem ozemlju Bele krajine vodil pihalno godbo, po koncu vojne pa je bil vrsto let dirigent plesnega orkestra RTV Ljubljana in pogost gost dirigent na različnih festivalih zabavne glasbe. Bil je vodja glasbene produkcije RTV Ljubljana in predsednik Društva slovenskih skladateljev.
Sprva se je posvečal jazzu, pozneje pa so ga privlačile filmska, zabavna in scenska glasba. Vse glasbene zvrsti odsevajo zanj značilno zvočnost v tematiki, v obdelavi in instrumentaciji pa se je pogosto naslonil na folklorne elemente. Napisal je glasbo za več kot 200 domačih in tujih filmov. Leta 1979 je Bojan Adamič dobil Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Rodil se je na današnji dan leta 1912 v Ribnici na Dolenjskem.