Gledališča v glavnih mestih avstrijskih dežel v habsburški monarhiji so imenovali “deželna”. V Ljubljani so ga zgradili leta 1765 in mu velikokrat rekli tudi “stanovsko” – gledališče deželnih stanov. Po dobrih stodvajsetih letih je pogorelo in tako so leta 1892 postavili novo stavbo (to je sedanja Opera Slovenskega narodnega gledališča).

Prva predstava v njej je potekala na današnji dan istega leta, torej pred 126-imi leti, to je bila Jurčičeva “Veronika Deseniška”. Izbrano občinstvo (na lepakih je bilo natisnjeno: »Prosimo priti v slavnostni obleki!«) je najprej poslušalo uverturo iz Glinkove opere »Ruslan in Ljudmila«, nato pa je igralec Ignacij Borštnik deklamiral »Prolog« pesnika Antona Funtka. Za ilustracijo le nekaj patetičnih verzov:

Na čast in slavo našega imena
razkrij se torej, prizorišče, zdaj!
Prizori naj vrsté se slikoviti,
a mi pokličemo iz duše dna:
Pozdravljena, slovenska nam umetnost,
tvoj čas je tu – zavesa, kvišku – slava!

Sledila sta cesarska pesem ter dogodek večera – Veronika Deseniška v Borštnikovi režiji. Tako so bili na današnji dan leta 1892 postavljeni temelji prvega slovenskega poklicnega gledališča.

—–

Pesnik  in  prevajalec  TONE  PAVČEK  je leta 1954 diplomiral na Pravni fakulteti v Ljubljani, bil nato novinar pri časopisih Ljubljanski Dnevnik in Ljudska pravica, pozneje novinar in urednik na Radioteleviziji Ljubljana, ravnatelj Mladinskega gledališča, nato pa skoraj tri desetletja glavni urednik Cankarjeve založbe.

Pesmi je začel objavljati kmalu po koncu druge svetovne vojne v »Mladinski reviji«, leta 1953 pa se je ustvarjalno proslavil skupaj z Janezom Menartom, Cirilom Zlobcem in Kajetanom Kovičem v sloviti zbirki »Pesmi štirih«; ta je v času podrejanja kolektivizmu ponudila pomemben obrat v intimo. Pavček se je oprl na novo romantično izročilo in razvil poezijo, v kateri se prepletajo vitalizem, deziluzija, erotika, lirika narave in refleksija o človeku in smrti, o minevanju.

Večji del svojega opusa je Tone Pavček posvetil tudi otrokom in mladini – napisal je več kot dvajset zbirk in slikanic, med njimi »Juri Muri v Afriki«, »Čenčarije«, »Deček gre za soncem« in «Besede sladkosnede«. Objavljal je še eseje in spominsko prozo ter prevajal rusko, srbsko in hrvaško poezijo. Bil je redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, ambasador UNICEF-a, v letih od 1979 do 1983 pa predsednik Društva slovenskih pisateljev.

Za svoje delo je trikrat prejel Levstikovo nagrado, pa Sovretovo in Veronikino, Večernico in Prešernovo nagrado. Tone Pavček se je rodil na današnji dan pred 90-imi leti v Šentjuriju na Dolenjskem.

—–

Geograf, krasoslovec in speleolog  PETER  HABIČ  je leta 1964 doktoriral na filozofski fakulteti v Ljubljani. Najprej je bil kustos v Narodnem muzeju, nato pa je tri desetletja delal na Inštitutu Slovenske akademije znanosti in umetnosti za raziskovanje krasa v Postojni – bil je tudi njegov upravnik, v letih od 1993 do 1996 pa je bil direktor podjetja Postojnska jama. Njegovo strokovno delo obsega več kot 360 bibliografskih enot.

Poleg disertacije “Kraški svet med Idrijco in Vipavo” so njegove najpomembnejše razprave o Vrhniki, o breznih in jamah Jazben, Snežniškem breznu, Karlovici ter Planinski Pološki jami. Največ je pisal o vodnih razmerah na Krasu in razreševal metodološka in praktična vprašanja raziskovanja vodnih virov na kraških tleh. Peter Habič se je rodil na današnji dan leta 1934 na Vrhniki.