Planinski pisatelj, šolnik in publicist JOSIP WESTER  se je rodil na današnji dan leta 1874 v Dolenjih Ráduljah na Dolenjskem.  Klasično gimnazijo je obiskoval v Ljubljani, slavistiko in klasično filologijo pa je študiral v Gradcu. Poučeval je na gimnazijah v Ljubljani, na Ptuju in v Novem mestu, nazadnje pa je bil višji šolski nadzornik v Ljubljani. Kot publicist se je veliko posvečal šolstvu in je pripravil nekaj srednješolskih beril, pisal je o slovenski književnosti, zlasti o Antonu Aškercu, o slovenski zgodovini, izdal pa je tudi precej planinskih spisov in potopisov. Skupaj z Jakobom Sketom je Josip Wester napisal antologijo “Slovenske balade in romance”.

—–

“Tu je nov svet, tu je paradiž!” je 14. aprila pred 200 leti navdušeno zaklical  pomožni vodník – svetilničar  LUKA  ČEČ,  ko je drzno preplezal skalovje na desnem bregu podzemne reke Pivke v Velíki dvorani Postojnske jame in  našel pot v tedaj neznani, pravljični svet njene notranjosti. To se je zgodilo dva dni pred obiskom avstrijskega cesarja Franca I. in cesarice Karle Avguste; za njun obisk so hoteli namreč jamo slovesno osvetliti. Luka Čeč je šel daleč v novo jamo in da bi našel pot nazaj, je odlomljene kapnike polagal tako, da so mu s konicami kazali pot.

V naslednjih letih je Čeč v jami naredil bazen s človeškimi ribicami, zasadil prvo drevje pred vhodom, 14 let po odkritju notranjih delov  pa je v jami našel še prvega znanega jamskega hrošča na svetu; naravoslovec Ferdinand Schmidt ga je “krstil” za drobnovratnika. Luka Čeč se je rodil na današnji dan leta 1785 v Postojni.

—–

Preden je Ljubljana dobila moderno mestno klavnico, so mesarji klali živino kar na domačih dvoriščih, ne da bi se pri tem ozirali na snažnost in  neznosni smrad okoli mesnic. Zato so zaradi večjega sanitarnega nadzora mestne oblasti leta 1881 ob Mesarski cesti odprle novo klavnico. Menda je bila za tiste čase tako moderna, da si jo je kmalu po odprtju prišla ogledat posebna komisija iz Münchna in čez štiri leta so tudi tam odprli klavnico, na las podobno ljubljanski.

Čeprav je ljubljanska oblast ob odprtju nove klavnice seveda strogo prepovedala klanje živine na domu, pa mesarska obrt na spodnji Poljanski cesti –  ta je bila znana po številnih mesnicah –  ni propadla. Tudi meso so še vedno prodajali “na štantih za vodo” v Šolskem drevoredu ob Mesarskem mostu (na današnjem Adamič-Lundrovem nabrežju ob Tromostovju)

—–

 “Vas zanimajo novice? Takoj vam lahko izdam eno, ki jer stara komaj nekaj sekund: naša televizija je končno začela delati. O tem boste slišali in videli kaj več v tej oddaji. “

Tako je Brane Prestor na današnji dan pred 60-imi leti začel prvi slovenski TV Obzornik in tako je slovenska televizija začela redno oddajati.

Redni eksperimentalni program je bil sestavljen iz oddaj slovenske produkcije, iz oddaj zagrebškega in beograjskega studia ter iz italijanskih in evrovizijskih oddaj. Iz zasilnega televizijskega studia in napovedovalnice v stavbi Radia Ljubljana so oddajali ob sobotah od 19,30 do 23-ih, ob nedeljah pa dopoldne med 10. In 12. uro. Vsak sobotni program se je začel in končal s TV Obzornikom. Prva dan sta bila vmes reportaža in celovečerni film, prvi nedeljski spored pa je začela kmetijska oddaja, sledil ji je kratki film, končala pa ga je družinska oddaja.

28. novembra istega leta, na predvečer praznika Dneva republike, ko je bila mikrovalovna zveza med Ljubljano, Zagrebom in Beogradom vzpostavljena, so se vsi trije TV centri vključili v skupni jugoslovanski program in si med seboj razdelil dneve, ko naj bi v skupni program prispevali več.