Učitelj in pedagoški pisec  FRAN  GABRŠEK  je maturiral na učiteljišču v Ljubljani, izpit za meščanske šole pa je opravil leta 1897. Med drugim je poučeval v Krškem in v Ljubljani, pozneje pa postal višji šolski nadzornik za Štajersko in Prekmurje. Ko je bil nadučitelj v Krškem, je pozval stanovske kolege, naj se združijo, kajti, kot je zapisal, »osamljeni ne moremo napredovati, zakaj le v družbi je moč in napredek! Vrh tega je naše delo posvečeno narodu in domu. Iščimo stikov med šolo in domom, da bo uspešnejše naše delo in da dobimo zaslombo v ljudstvu. Zato sem sklenil, da ustanovim s tovariši Pedagoško društvo za učitelje in šolske prijatelje.«

Pedagoško društvo so ustanovili leta 1886 in delovalo je vse do prve svetovne vojne, ko so ga preimenovali v Okrajno učiteljsko društvo. Na sestankih so člani predavali o šolskem delu in vzgoji, o strokovni literaturi, o učiteljskem delu zunaj učilnic in podobnem. Fran Gabršek je bil tudi soustanovitelj Ljubljanskega učiteljskega društva in Slovenske šolske matice, uredil je prvih pet letnikov zbornika Pedagoški letnik ter objavljal strokovne članke v revijah »Učiteljski tovariš« in »Popotnik«. Rodil se je na današnji dan leta 1856 na Hômcu pri Kamniku.

—–

Jezikoslovec KAREL OŠTIR  se je v zgodnjih delih največ ukvarjal z indoevropskim primerjalnim jezikoslovjem, predvsem z etimologijo in glasoslovjem. V svetu se je uveljavil kot eden izmed pionirjev laringalne teorije. Večina njegovega raziskovalnega opusa je posvečena alarodskim jezikom, to je istorodnim jezikom ljudstev na ozemlju, ki so ga pozneje poselila indoevropska ljudstva. Karel Oštir se je rodil na današnji dan pred 130-imi leti v Arnačah pri Velenju.

—–

Pesnik, pisatelj  in dramatik  IGOR  TORKAR,  s pravim imenom Boris Fakin, je leta 1941 diplomiral iz kemije na tehniški fakulteti v Ljubljani. Pripadal je skupini, ki se je zbirala okoli naprednega študentskega časopisa »1551«, ob  začetku  druge  svetovne  vojne  je  postal  aktivist  Osvobodilne  fronte,

decembra leta 1943 pa je bil aretiran in interniran v taborišče Dachau. Po vojni je bil zaposlen na ministrstvu za industrijo, leta 1949 pa na tako imenovanem dachauskem procesu obsojen na osem let strogega zapora. Po treh letih je bil pogojno izpuščen z dveletno prepovedjo objavljanja.

Pozneje je bil na akademiji za likovno umetnost v Ljubljani profesor za tehnologijo barv. Pisal je že pred vojno, po njej pa se je ob pesništvu in prozi posvečal predvsem dramatiki. Kot pripovednik se je uveljavil z romansirano spominsko-esejistično prozo in njegov roman »Umiranje na obroke« velja za eno najpretresljivejših del o dachauskih procesih. Napisal je tudi več radijskih iger in bil eden izmed začetnikov izvirne slovenske televizijske igre. Rodil se je na današnji dan leta 1913 v Kostanjevici na Krasu.

—–

Igralec in lutkovni režiser POLDE DEŽMAN je  že pred vojno nastopal v igralski skupini Ivana Mraka, v partizanih pa je bil igralec in režiser igralske skupine 9. korpusa. Po vojni je bil član gledaliških ansamblov v Trstu, na Ptuju in v Ljubljani. V lutkovnem gledališču v Ljubljani je v letih od 1956 do 1972 kot direktor pridobil za sodelovanje veliko novih ustvarjalcev – piscev, režiserjev in likovnikov – in tako pripomogel k širši uveljavitvi lutkovne umetnosti pri nas. Kot režiser je gradil na realistični igralski izkušnji, obogateni s prvinami sodobnega lutkovnega gledališča. Polde Dežman se je rodil na današnji dan leta 1916 v Ljubljani.