Pesnik in nabožni pisatelj LUKA JERAN se je rodil na današnji dan pred dvesto v Javorjah v Poljanski dolini. 1846. leta je bil posvečen v duhovnika. Pozneje je dvakrat potoval v Afriko kot misijonar, vendar se je obakrat vrnil zaradi bolezni. Pisal je domoljubne, nabožne in prigodniške pesmi predvsem v cerkvenem listu “Zgodnja danica”, katerega urednik je bil. V svojih razpravah je zahteval, naj se književnost podreja poznojanzenističnim vzgojnim načelom krščanske vere in moralke, na filozofskem področju pa je njegovo delovanje povzročilo na Slovenskem idejno razlikovanje in utrlo pot nestrpnosti. Luka Jeran je napisal tudi zanimivejši potopis “Popotovanje v Sveto deželo”, kot mecen ljubljanskih dijakov pa je leta 1880 ustanovil Dijaško kuhinjo.
——-
Na današnji dan leta 1842 se je v Ljubljani rodil pripovednik, publicist in zgodovinar JOSIP STARE. Študij slavistike, zemljepisa in zgodovine je kon-
čal v Pragi ter nato služboval kot profesor v več krajih na Hrvaškem. Po upokojitvi se je preselil v Ljubljano. Poleg strokovnih del je pisal tudi krajšo pripovedno prozo, priredil več čeških iger ter bil leta 1867 med ustanovitelji Dramatičnega društva v Ljubljani. Josip Stare je med drugim napisal obsežno zgodovinsko delo “Občna zgodovina za slovensko ljudstvo”.
——
Letos poteka 231 let od ustanovitve prve civilne bolnišnice na Slovenskem – uredili so jo v nekdanjem samostanu bosonogih avguštincev na Ajdovščini v Ljubljani.

»Bolniki se redno sprejemajo v pisarni bolnice vsak dan od 8. do 17. ure, nujni primeri pa ob vsaki uri …
Ko je bolnik osnažen, dobi sveže perilo, vrhnji plašč ter domače obuvalo. Nadalje nož, vilice, žlice in kozarec, po potrebi posodo za urin in pljuvalnik ..
Bolniki ne smejo iz bolnice dokler so v položaju bolnikov, v času obiskov mora biti v bolniški sobi vedno navzoča po ena strežniška oseba, ki pazi na hišni red, konec obiskov naznani zvon pri kuhinji …«

To je bilo le nekaj odlomkov »hišnega in bolniškega reda« poznejše splošne bolnišnice v Ljubljani. O njeni graditvi je Kranjski deželni zbor razpravljal že leta 1888, vendar se je pozneje zapletlo pri izbiri lokacije. Predlaganih jih je bilo več in šele po petih letih so mestne oblasti odkupile zemljišče ljubljanskega knezoškofa med Ljubljanico in Zaloško cesto ter začele postavljati poslopja po sistemu paviljonske graditve.

Zidavo pa je pospešil močan potres 15. aprila leta 1895, ki je takratno civilno bolnišnico na Ajdovščini, v kateri je bilo 338 bolnikov, močno poškodoval. Bolnike so takoj prenesli na vrt, naslednji dan so jih nastanili pod šotori, čez nekaj dni pa v zasilno bolnišnico pri kolodvoru.
V stari bolnišnici so ostale porodnice – uredili so jim leseno lopo na vrtu – in duševno bolni, saj so lahko ostali v svojem nepoškodovanem objektu. Na pomoč je priskočilo tudi Društvo Rdečega križa z Dunaja: v Ljubljano je poslalo 25 barak; vojaki so jih postavili na vrtu bolnišnice.
Po vsem tem je Deželni zbor naročil stavbnemu odboru, da mora zidavo nove bolnišnice ob Zaloški cesti pospešiti in tako je že na današnji dan leta 1895 sprejela prve bolnike. Imela je 15 paviljonov, sedem samostojnih oddelkov ter 568 postelj.