V srednjem veku sta bregova reke Ljubljanice v Ljubljani povezovala le dva mostova: Stari most (pozneje so mu rekli Spodnji), ki je stal na kraju poznejšega Špitalskega mostu (danes Tromostovja), in most na kraju današnjega Čevljarskega mostu. Tega so imenovali Zgornji ali Mesarski most; na njem so imeli namreč mesarji svoje klavnice in prodajalne. V začetku 17. stoletja so ta most podrli in leta 1614 (torej pred dobrimi štirimi stoletji) zgradili novega. Namesto klavnic in mesnic so postavili majhne lope in jih dali v najem predvsem čevljarjem; po njih je most dobil tudi ime – Čevljarski ali Šuštarski.

V drugi polovici 19. stoletja so ta most zaradi varnosti zamenjali z novim; to je bil prvi litoželezni most v Ljubljani in kmalu so ga uvrstili med najzanimivejše tehnične rešitve tistega časa. Sestavili so ga iz vnaprej pripravljenih elementov trikotne oblike, ki so jih odlili v livarni Dvor pri Žužemberku in na gradbišču spojili z vijaki. Promet po njem je stekel na današnji dan leta 1867, v čast takratnemu županu pa so ga poimenovali po njem –  Hradeckega most.

Tu je stal do začetka 30-ih let prejšnjega stoletja, ko je arhitekt Jože Plečnik med prenovo obrežij Ljubljanice od Špice do zapornic pri Cukrarni postavil nov, širok in monumentalen  most, spet imenovan Čevljarski, litoželeznega pa so prenesli do takratne mrtvašnice ob Zaloški cesti; zaradi tega se ga je prijelo ime »Mrtvaški most«. Ker za gost promet ni bil načrtovan, je bil od leta 2004 namenjen le pešcem. Po nekaj letih so ga prepeljali v livarno,  kjer  so  ga  strokovnjaki  konstrukcijsko  pregledali, od  pomladi   leta 2011 pa  stoji na  novi  lokaciji:  na sotočju  Ljubljanice  in Gradaščice v Trnovem, kjer spet s prvotnim imenom Hradeckega most povezuje Žabjek in Krakovo.

—–

Narodno zavedni Slovenci so na današnji dan pred 150-imi leti sklicali že tretji slovenski tabor, in to v Šempasu na Primorskem.  V začetku tega leta so prišli nekateri štajerski mladoslovenci na misel po češkem zgledu  tudi na Slovenskem pripraviti velika množična zborovanja na prostem, imenovana “tabori” in jih je novi zakon o zborovanjih takrat dovoljeval. Tudi na tretjem taboru v Šempasu – prvi je bil v  Ljutomeru in drugi v Žalcu – je za tedanje čase  množica primorskih Slovencev odločno zahtevala Zedinjeno Slovenijo, uvedbo slovenščine v urade ter ustanovitev strokovnih šol – zlasti kmetijskih – in slovenske univerze.

—–

Umetnostna  zgodovinarka  ŠPELCA   ČOPIČ  je študirala na filozofski fakulteti v Ljubljani, študij nato tri leta nadaljevala na Inštitutu za umetnost in arheologijo v Parizu in leta 1977 v Ljubljani doktorirala. Kot kustosinja v Narodni galeriji v Ljubljani je izoblikovala najpomembnejši galerijski dokument –  inventarno knjigo po zgledu pariškega Louvra. Pozneje je bila predavateljica in redna profesorica za umetnostno zgodovino na Akademiji za likovno umetnost.

Njena dela veljajo za ključno literaturo za raziskovanje slovenske likovne umetnosti. Med osrednjimi knigami so »Slovensko slikarstvo« iz leta 1966, »Ljubljansko kiparstvo na prostem«, ki jo je leta 1991 izdala s sodelavci in »Javni spomeniki v slovenskem kiparstvu prve polovice 20. stoletja«, ki je izšla leta 2000. Zaslužna profesorica Univerze v Ljubljani in prva prejemnica stanovske nagrade Izidorja Cankarja Špelca Čopič, se je rodila na današnji dan leta 1922 v Pišecah na Bizeljskem.