Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V srednjem veku sta bregova reke Ljubljanice v Ljubljani povezovala le dva mostova: Stari most (pozneje so mu rekli Spodnji), ki je stal na kraju poznejšega Špitalskega mostu (danes Tromostovja), in most na kraju današnjega Čevljarskega mostu. Tega so imenovali Zgornji ali Mesarski most; na njem so imeli namreč mesarji svoje klavnice in prodajalne. V začetku 17. stoletja so ta most podrli in leta 1614 (torej pred dobrimi štirimi stoletji) zgradili novega. Namesto klavnic in mesnic so postavili majhne lope in jih dali v najem predvsem čevljarjem; po njih je most dobil tudi ime – Čevljarski ali Šuštarski.
V drugi polovici 19. stoletja so ta most zaradi varnosti zamenjali z novim; to je bil prvi litoželezni most v Ljubljani in kmalu so ga uvrstili med najzanimivejše tehnične rešitve tistega časa. Sestavili so ga iz vnaprej pripravljenih elementov trikotne oblike, ki so jih odlili v livarni Dvor pri Žužemberku in na gradbišču spojili z vijaki. Promet po njem je stekel na današnji dan leta 1867, v čast takratnemu županu pa so ga poimenovali po njem – Hradeckega most.
Tu je stal do začetka 30-ih let prejšnjega stoletja, ko je arhitekt Jože Plečnik med prenovo obrežij Ljubljanice od Špice do zapornic pri Cukrarni postavil nov, širok in monumentalen most, spet imenovan Čevljarski, litoželeznega pa so prenesli do takratne mrtvašnice ob Zaloški cesti; zaradi tega se ga je prijelo ime »Mrtvaški most«. Ker za gost promet ni bil načrtovan, je bil od leta 2004 namenjen le pešcem. Po nekaj letih so ga prepeljali v livarno, kjer so ga strokovnjaki konstrukcijsko pregledali, od pomladi leta 2011 pa stoji na novi lokaciji: na sotočju Ljubljanice in Gradaščice v Trnovem, kjer spet s prvotnim imenom Hradeckega most povezuje Žabjek in Krakovo.
—–
Narodno zavedni Slovenci so na današnji dan pred 150-imi leti sklicali že tretji slovenski tabor, in to v Šempasu na Primorskem. V začetku tega leta so prišli nekateri štajerski mladoslovenci na misel po češkem zgledu tudi na Slovenskem pripraviti velika množična zborovanja na prostem, imenovana “tabori” in jih je novi zakon o zborovanjih takrat dovoljeval. Tudi na tretjem taboru v Šempasu – prvi je bil v Ljutomeru in drugi v Žalcu – je za tedanje čase množica primorskih Slovencev odločno zahtevala Zedinjeno Slovenijo, uvedbo slovenščine v urade ter ustanovitev strokovnih šol – zlasti kmetijskih – in slovenske univerze.
—–
Umetnostna zgodovinarka ŠPELCA ČOPIČ je študirala na filozofski fakulteti v Ljubljani, študij nato tri leta nadaljevala na Inštitutu za umetnost in arheologijo v Parizu in leta 1977 v Ljubljani doktorirala. Kot kustosinja v Narodni galeriji v Ljubljani je izoblikovala najpomembnejši galerijski dokument – inventarno knjigo po zgledu pariškega Louvra. Pozneje je bila predavateljica in redna profesorica za umetnostno zgodovino na Akademiji za likovno umetnost.
Njena dela veljajo za ključno literaturo za raziskovanje slovenske likovne umetnosti. Med osrednjimi knigami so »Slovensko slikarstvo« iz leta 1966, »Ljubljansko kiparstvo na prostem«, ki jo je leta 1991 izdala s sodelavci in »Javni spomeniki v slovenskem kiparstvu prve polovice 20. stoletja«, ki je izšla leta 2000. Zaslužna profesorica Univerze v Ljubljani in prva prejemnica stanovske nagrade Izidorja Cankarja Špelca Čopič, se je rodila na današnji dan leta 1922 v Pišecah na Bizeljskem.
6270 epizod
Petminutni spominski koledar o ljudeh, ki so se rodili tistega dne oz. o dogodkih, ki so povezani s tem datumom.
V srednjem veku sta bregova reke Ljubljanice v Ljubljani povezovala le dva mostova: Stari most (pozneje so mu rekli Spodnji), ki je stal na kraju poznejšega Špitalskega mostu (danes Tromostovja), in most na kraju današnjega Čevljarskega mostu. Tega so imenovali Zgornji ali Mesarski most; na njem so imeli namreč mesarji svoje klavnice in prodajalne. V začetku 17. stoletja so ta most podrli in leta 1614 (torej pred dobrimi štirimi stoletji) zgradili novega. Namesto klavnic in mesnic so postavili majhne lope in jih dali v najem predvsem čevljarjem; po njih je most dobil tudi ime – Čevljarski ali Šuštarski.
V drugi polovici 19. stoletja so ta most zaradi varnosti zamenjali z novim; to je bil prvi litoželezni most v Ljubljani in kmalu so ga uvrstili med najzanimivejše tehnične rešitve tistega časa. Sestavili so ga iz vnaprej pripravljenih elementov trikotne oblike, ki so jih odlili v livarni Dvor pri Žužemberku in na gradbišču spojili z vijaki. Promet po njem je stekel na današnji dan leta 1867, v čast takratnemu županu pa so ga poimenovali po njem – Hradeckega most.
Tu je stal do začetka 30-ih let prejšnjega stoletja, ko je arhitekt Jože Plečnik med prenovo obrežij Ljubljanice od Špice do zapornic pri Cukrarni postavil nov, širok in monumentalen most, spet imenovan Čevljarski, litoželeznega pa so prenesli do takratne mrtvašnice ob Zaloški cesti; zaradi tega se ga je prijelo ime »Mrtvaški most«. Ker za gost promet ni bil načrtovan, je bil od leta 2004 namenjen le pešcem. Po nekaj letih so ga prepeljali v livarno, kjer so ga strokovnjaki konstrukcijsko pregledali, od pomladi leta 2011 pa stoji na novi lokaciji: na sotočju Ljubljanice in Gradaščice v Trnovem, kjer spet s prvotnim imenom Hradeckega most povezuje Žabjek in Krakovo.
—–
Narodno zavedni Slovenci so na današnji dan pred 150-imi leti sklicali že tretji slovenski tabor, in to v Šempasu na Primorskem. V začetku tega leta so prišli nekateri štajerski mladoslovenci na misel po češkem zgledu tudi na Slovenskem pripraviti velika množična zborovanja na prostem, imenovana “tabori” in jih je novi zakon o zborovanjih takrat dovoljeval. Tudi na tretjem taboru v Šempasu – prvi je bil v Ljutomeru in drugi v Žalcu – je za tedanje čase množica primorskih Slovencev odločno zahtevala Zedinjeno Slovenijo, uvedbo slovenščine v urade ter ustanovitev strokovnih šol – zlasti kmetijskih – in slovenske univerze.
—–
Umetnostna zgodovinarka ŠPELCA ČOPIČ je študirala na filozofski fakulteti v Ljubljani, študij nato tri leta nadaljevala na Inštitutu za umetnost in arheologijo v Parizu in leta 1977 v Ljubljani doktorirala. Kot kustosinja v Narodni galeriji v Ljubljani je izoblikovala najpomembnejši galerijski dokument – inventarno knjigo po zgledu pariškega Louvra. Pozneje je bila predavateljica in redna profesorica za umetnostno zgodovino na Akademiji za likovno umetnost.
Njena dela veljajo za ključno literaturo za raziskovanje slovenske likovne umetnosti. Med osrednjimi knigami so »Slovensko slikarstvo« iz leta 1966, »Ljubljansko kiparstvo na prostem«, ki jo je leta 1991 izdala s sodelavci in »Javni spomeniki v slovenskem kiparstvu prve polovice 20. stoletja«, ki je izšla leta 2000. Zaslužna profesorica Univerze v Ljubljani in prva prejemnica stanovske nagrade Izidorja Cankarja Špelca Čopič, se je rodila na današnji dan leta 1922 v Pišecah na Bizeljskem.
Luč reformacije kot spodbuda k svobodi Raziskovalci dela in delovnih razmer Pesmi z narečnimi značilnostmi
Boljši prevajalec kot pesnik Začetki narodnega doma v Trstu Naj športnik Slovenije vseh časov
Književnik v dolgi povojni osami Dramatik na razpotjih časa Prelomni trenutek slovenske politične zgodovine
Soustanoviteljica Splošnega ženskega društva Pripovednik vzhodne Štajerske in slovenske Koroške Dolga pot do prve pesniške zbirke
Tekmovanje s preprostimi ribiškimi plovili – čupami Eden prvih piscev slovenskih radijskih iger Več kot 300 vlog na tržaškem odru
Eden izmed začetnikov slovenskih knjižnih ilustracij Književnik, konzularni uslužbenec in obveščevalec Mojster planinske fotografije
Novi pristopi v epidemiologiji Snemalec prvega slovenskega igranega celovečernega filma Zakonski akti o izvedbi sklepa o priključitvi Primorske
Utemeljitelj slovenske znanstvene medicine Pomen socialnih korenin zgodovinskih tokov »Čudež pri Kobaridu«
Politik in dramatik Zadrege s Slovensko filharmonijo Prvi Borštnikov prstan za igralske presežke
Domoljubna spodbuda premožnega podjetnika Pika Nogavička spregovori slovensko »Slovenska Koroška – seznam krajev in politična razdelitev«
»Berilo za gluhoneme otroke« Pionir naše radijske tehnike Polstoletno delo za razvoj mesta Maribor
Trdnjava na griču je mestu dala ime Slovenska prosvetna zveza na Koroškem Zastava na Aljaževem stolpu
Avtor dela »Slovenska bibliografija" Pisateljeva noč na ljubljanskem kolodvoru Prve srčne zaklopke in spodbujevalnik pri nas
Konservativna trojica staroslovencev Inventarna knjiga po zgledu pariškega Louvra Zadnji dnevi Jugoslovanske armade na Slovenskem
Pisateljeva družbena kritičnost Spremenjena vloga metafor v moderni poeziji Ozemlje Slovenije prvič v zgodovini združeno v enotno cerkveno pokrajino
Med ustanovitelji Dramatičnega društva v Ljubljani Pesnik, kritik in urednik Začetki slovenske lovske organizacije
Prvi muzej na prostem pri nas Arhitektka in plesna pedagoginja Slovenska olimpijska listina
Zapisan koroškemu glasbenemu izročilu Slovenske žrtve v Kraljevu v Srbiji Najhujše bombardiranje Maribora
Prva slovenska socialna pesem Cesarica ukazala popis prebivalstva Novo življenje bogate osebne knjižnice generala in pesnika Rudolfa Maistra
Skrb za umetnoobrtne poklice Pisateljica in popotnica iz Celja Jugoslovanski in avstrijski predsednik odprla most čez Muro
Neveljaven email naslov