Danes  praznujemo v Republiki Sloveniji dan samostojnosti  in enotnosti   v spomin na 23. december 1990, dan, ko je bil zgodovinski plebiscit za samostojno in neodvisno Slovenijo. Plebiscita se je udeležilo več kot 93 odstotkov vseh volilnih upravičencev, za samostojnost in neodvisnost pa jih je glasovalo 88 odstotkov in pol. Izide plebiscita so na skupni seji vseh treh zborov republiške skupščine razglasili na današnji dan pred 28-imi leti. Slovenski parlament je pozneje sklenil, da bomo 26. december v naši državi praznovali kot “dan samostojnosti”, leta 2005 pa ga je preimenoval v »dan samostojnosti in enotnosti«.

—–

V ljubljanski semeniški knjižnici hranijo eno izmed najstarejših slovenskih pesmaric. To je Šentviška pesmarica, rokopisni dodatek Hrenovemu Lekcionarju. Napisana je bila okoli leta 1672 in obsega devet srednjeveških pesmi, evangelij in molitve. Med njimi je tudi najstarejši zapis lavretanskih litanij.

—–

Leta 1689 je Valvasor v “Slavi vojvodine Kranjske” objavil tudi sestavek o ljudskem smučanju na Blokah. Ta zapis je vsekakor znamenit, kajti v tistih časih v alpskih deželah še niso poznali smuči. Edini, ki so jih izdelovali in uporabljali, so bili slovenski kmetje med Rakitno, Turjakom in Blokami. Takole je zapisal Valvasor:

“Ponekod na Kranjskem poznajo kmetje redek izum, kakršnega nisem videl še nikoli v nobeni deželi, marveč, da se spuščajo pozimi, ko leži sneg, po visokem hribovju z neverjetno naglico v dolino. V ta namen vzamejo po dve leseni deščici, četrt palca debeli, pol čevlja široki in približno pet čevljev dolgi. Spredaj sta deščici ukrivljeni in navzgor zavihnjeni. Na sredi je usnjat jermen, da se vtikajo noge vanj. K temu ima kmet še čvrsto gorjačo v rokah; to si nastavi pod pazduho pa se drži ob nji močno nazaj, da mu je za oporo in krmilo, in tako se driča, lahko bi zapisal tudi smuka ali leti po najbolj strmem pobočju.”

Ta Valvasorjev zapis, star 329 let,  je tudi v mednarodnem smučarskem svetu znamenito izročilo. Pristne bloške smuči so danes že velika redkost, hranijo jih samo še v muzejih pri nas, v Münchnu in v skandinavskih deželah.

—–

Na današnji dan pred sto leti se je v kraju Vesele pri Šentprimožu na avstrijskem Koroškem rodil  narodni delavec  JANEZ  WUTTE – Luc. Pred drugo svetovno vojno se je vključil v boj za narodne pravice Slovencev na Koroškem, leta 1938 pa je bil mobiliziran v nemško vojsko, kjer se je povezal s protinacističnim odporniškim gibanjem. Aprila leta 1944 se je pridružil koroškim partizanskim enotam ter v velikovškem okrožju deloval kot aktivist Osvobodilne fronte.

Po vojni si je prizadeval za uveljavljanje pravic koroških Slovencev in bil zaradi politične dejavnosti dvakrat zaprt. Pozneje je postal podpredesednik in tajnik Zveze slovenskih organizacij ter predsednik Zveze koroških partizanov. Bil je glavni organizator graditve kulturnega doma v Šentprimožu, ureditve muzeja narodnoosvobodilnega boja pri Železni Kapli, za svojo glavno nalogo pa je Janez Wutte štel predvsem poglabljanje zgodovinske zavesti slovenske mladine na Koroškem.