Slikar MICHAEL SCOBL je pripadal ugledni  stari družini, ki je živela v Slovenj Gradcu v obdobju od leta 1600 do 1747. Prvič je bil omenjen leta 1632, leta 1644 pa je bil mestni sodnik. Med številnimi slovenjgraškimi slikarji iz prve polovice 17. stoletja je bil očitno osrednja osebnost. Močno je vplival na druge slikarje, a le redki so dosegli njegovo mojstrstvo. Imel je izrazito samosvoj izraz z občutnim  nadihom lepote, ki blaži epigonske črte.  Njegovo najboljše delo je lirična slika “Zaroka svete Katarine”, nastala leta 1638 v stranskem oltarju župnijske cerkve v Slovenj Gradcu. Slikarski opus Michaela Scobla še ni v celoti raziskan in ovrednoten.

—–

JOŽEF  VEST  je v Gradcu študiral filozofijo in medicino ter zasebno tudi kmetijstvo. Od leta 1803 je živel v okolici Kranja in petnajst let služboval kot častnik v vojski. Leta 1820 je na ljubljanskem liceju začel predavati kmetijstvo, leto pozneje pa mu je Kranjska kmetijska družba zaupala ustanovitev poskusnega vrta z drevesnico na posestvu na Poljanah v Ljubljani; tam je med drugim zbiral tudi evropske sorte sadja. Objavljal je strokovna poročila o gojenju sadnih dreves, sadjarjem brezplačno oddajal cepiče, prirejal tečaje ter propagiral ustanavljanje šolskih drevesnic in pospeševanje sadjarstva v hribovskih vaseh. Jožef Vest se je rodil na današnji dan pred 250-imi  leti v Celovcu.

—–

Pesnik, pisatelj in dramatik FRAN ROŠ  se je rodil na današnji dan leta 1898 v Kranju. Bil je učitelj v Preboldu in Celju. Med drugo svetovno vojno je bil izgnan v Srbijo, po vojni pa je delal v celjskih pedagoških službah. Že kot dijak je s svojimi pesmimi sodeloval v glasilu “Savinja”. Glasilo je urejal pesnik Rudolf Maister – Vojanov, ki je bil tedaj stotnik v Celju.  Pozneje se je lotil različnih literarnih zvrsti: leta 1929 je izdal mladinsko povest “Juretovo potovanje in še kaj”, leta 1946 komedijo “Mokrodolci”, in  leto pozneje pesniško zbirko “Iz ječe in pregnanstva”. Velik uspeh  je doživela njegova dramatizacija “Desetnice Alenčice”. Pesnik, pisatelj in dramatik Fran Roš je napisal tudi zgodovinsko dokumentarno delo “Slovenski izgnanci v Srbiji od  1941. do 1945. leta”.

—–

Na današnji dan leta 1921 so ustanovili Ljubljanski velesejem. Pobudo zanj je leto prej dala zbornica za trgovino, obrt in industrijo: “Da pokažemo Srbom in Hrvatom kaj imamo, da si zasiguramo tamošnji trg.” Velesejem je posloval na podjetniški osnovi, v njegovi upravi pa so bili najimenitnejši slovenski podjetniki in gospodarstveniki.

Ljubljanski velesejem je postal osrednja ustanova za predstavitev Slovenije v Jugoslaviji in v svetu. V lesenih sejemskih paviljonih na robu parka Tivoli ob Celovški cesti so prirejali letne ter občasne vzorčne in prodajne razstave; udeleževala so se jih podjetja iz šestnajstih evropskih držav ter iz Brazilije in Združenih držav Amerike.

Zadnji velesejem je bil jeseni leta 1941. Med drugo svetovno vojno so bila na tem prostoru vojaška skladišča, po njej pa so opustele paviljone počasi podirali. Nov sejmiščni prostor so uredili ob tedanji Titovi cesti za Bežigradom, kjer je nekdaj stala cerkev svetega Krištofa; zdaj je tam Gospodarsko razstavišče.

Zaradi prestavljanja železniških tirov in graditve podvoza so v Tivoliju leta 1962 podrli še zadnje paviljone predvojnega Ljubljanskega velesejma, pa tudi sloviti Jakopičev paviljon nedaleč proč. Po delu zemljišča, na katerem so bile nekdaj velesejemske prireditve, teče danes železniška proga, na preostanku pa so uredilii parkirišče.