Marica Nadlišek Bartol, Franc Wels, Aleksander Valič

Pripovednica, publicistka in urednica MARICA NADLIŠEK BARTOL je od leta 1897 do leta 1900 urejala prvi slovenski ženski časopis “Slovenka”. Rodila se je na današnji dan leta 1867 v Trstu. Po maturi na goriškem učiteljišču je nekaj let poučevala v šolah v tržaški okolici. Pisala je prispevke o književnosti in ženskih vprašanjih in jih objavljala v Slovenskem narodu, Edinosti in Slovenskem svetu. Leta 1889 je v Ljubljanskem zvonu objavila svojo prvo novelo “Moja prijateljica”. Pozneje je ustvarjala krajšo prozo in leta 1898 objavila roman “Fata Morgana”. Po zgledu ruskih realistov in na pobudo mentorja Janka Kersnika je  Marica Nadlišek Bartol kritično portretirala zlasti tržaško malomeščanstvo, pisala pa je v slogu zmernega poetičnega realizma.

—–

Letalski  pionir  in  izumitelj  FRANC  WELS  je po vzoru letečega rastlinskega semena razvil brezmotorno brezrepo letalo. Z njim je oktobra leta 1906 tudi poletel. To je bil prvi uspeli polet z letalno napravo težjo od zraka v Avstro-Ogrski in prvi s takšnim letalom – “letečim krilom” – na svetu. Ker mu ga v naslednjih letih ni uspelo usposobiti za motorno letenje, se je posvetil raznovrstnemu izumljanju in si pridobil več kot trideset patentov, ki pa tržno niso uspeli.

V tridesetih letih prejšnjega stoletja je v svojem letalskem laboratoriju v Mariboru opravljal aerodinamične poskuse in se posvetil predvsem razvoju “cikloidnega letala”, nekakšnega helikopterja z rotorjem na vodoravni osi; z načrtovanjem letala, ki bi se lahko navpično dvigalo in spuščalo ali pa lebdelo na izbrani točki, so se namreč tedaj veliko ukvarjali, vendar nikomur ni uspelo.  Franc Wels se je rodil na današnji dan leta 1873 v Mariboru.

—–

Gledališki in filmski igralec  ALEKSANDER  VALIČ  se je rodil na današnji dan pred sto leti v Gorici. Prve igralske izkušnje si je med narodnoosvobodilnim bojem nabiral kot organizator, recitator in igralec v Frontem gledališču 7. korpusa na Dolenjskem. Po koncu druge svetovne vojne je postal član Slovenskega narodnega gledališča za Trst in Primorje, dve leti pozneje pa je bil redno angažiran v ljubljanski Drami. S prefinjeno ironijo je oblikoval predvem komične in tragikomične like.

Številne vloge je odigral tudi v filmih (nastopil je že v prvem slovenskem celovečernem igranem filmu “Na svoji zemlji”) ter v televizijskih in radijskih igrah. Kot režiser je uspešno sodeloval  z amaterskimi skupinami, objavil pa je tudi dve knjigi o gledališkem življenju: “Frontniki” ter “Sanje in resničnost”.Za svoje umetniško delo je Aleksander Valič prejel več priznanj, med njimi Borštnikov prstan in leta 2002 častni znak svobode Republike Slovenije.

—–

Potreba po sodobnem kopališču v Mariboru je v letih po prvi svetovni vojni postajala vse večja, saj staro dravsko kopališče ni več ustrezalo sodobnim higienskim predpisom.  Zato je mariborski občinski svet na današnji dan leta 1927 sklenil, da bo treba zgraditi novo kopališče. Kupili so Mariborski otok in tam uredili tri bazene: za otroke, za neplavalce, 50 metrov dolg in 30 metrov širok bazen za plavalce in športne prireditve ter deset metrov visok skakalni stolp. Postavili so tudi naprave za vodne in sončne kopeli, uredili športna in otroška igrišča, v enonadstopni stavbi pa uredili restavracijo, dve sobi za prvo pomoč ter 120 kabin in 598 garderobnih omaric.

Ob odprtju poleti leta 1930 so časniki zapisali, da “je kopališče na Mariborskem otoku za podravsko prestolnico in njeno okolico največja in najpomembnejša zdravstvena in tujsko-prometna pridobitev v mariborski zgodovini. Reprezentančni prirodni park sredi Drave je prišel s kopališčem do svoje popolne veljave, z novimi kopališkimi napravami pa je bil odkrit javnosti poprej neznani biser v podravski pokrajini, Mariborski otok.”