Valentin Zarnik, Josip Valentin Gruden, Josip Pipenbacher, Lovro Matačič

Pripovednik VALENTIN  ZARNIK  se je rodil na današnji dan leta 1837 v Repnjah pod Šmarno goro. Gimnazijo je končal v Ljubljani, v Gradcu pa je doktoriral iz prava in bil nato odvetnik v Ljubljani. Kot literat je najprej objavil romantično ljubezensko zgodbo iz Napoleonovih časov “Katarina” in pripovedko “Povodni mož”, napisal pa je tudi novelo o izprijenem zágorskem plemiču z naslovom “Maščevanje usode”. Kot politik je bil Valentin Zarnik izredno priljubljen govornik na taborih za Zedinjeno Slovenijo.

—–

Zgodovinar JOSIP VALENTIN GRUDEN je pri svojem delu dosledno zastopal stališča pragmatičnega zgodovinopisja, ki jih je zagovarjala Avguštinova teorija: zgodovina naj se ozira “le na duševni razvoj” in manj na “ekonomiške razmere”. Poleg številnih drugih del je napisal tudi “Zgodovino slovenskega naroda” v šestih delih. To prvo poljudno napisano zgodovinsko delo pri nas je izhajalo v letih od 1910 do 1916 pri Mohorjevi družbi.

V obliki “slik in povesti” je prikazoval  politično, pa tudi kulturno in cerkveno zgodovino, medtem ko je gospodarski razvoj popolnoma zanemarjal. Pisal je tudi o Ilirskih provincah in ustoličevanju koroških vojvod, poglavitni pomen njegovega dela pa je bilo odkritje vrste novih virov iz obdobja reformacije. Zgodovinar Josip Valentin Gruden se je rodil na današnji dan  pred 150-imi leti v Ljubljani.

—–

JOSIP  PIPENBACHER  se je šolal v Mariboru in Ljubljani, klasično filologijo pa je študiral na Dunaju in tam leta 1895 doktoriral. Poučeval je v gimnazijah v Novem mestu in Ljubljani; pozneje je bil na Drugi državni gimnaziji tudi ravnatelj. Na filozofski fakulteti je za absolvente realk vodil seminarje in tečaje latinščine. S svojim delom in objavami se je trudil za metodično izboljšanje pouka latinščine ter napisal več latinskih vadnic za različne stopnje. Josip Pipenbacher se je rodil na današnji dan pred 150-imi leti pri Sveti Marjeti na Dravskem polju.

—–

LOVRO  MATAČIČ  se je zaradi izvirnih in sugestivnih interpretacij uvrstil med vodilne svetovne dirigente. Glasbeno se je izobraževal v zboru Dunajskih dečkov in na dunajskem konservatoriju. Leta 1915 je postal korepetitor kőlnske Opere, nato operni dirigent v Osijeku, Novem Sadu, v Ljubljani, Beogradu, Rigi in Zagrebu ter direktor beograjske Opere.

Po drugi svetovni vojni je  spet nekaj let delal v ljubljanski Operi,  pozneje pa še v Dresdnu, Berlinu, na Dunaju in v Frankfurtu. Nazadnje je vodil zagrebško filharmonijo in bil hkrati šef dirigent Nacionalnega orkestra v Monacu. Zlasti v petdesetih letih prejšnjega stoletja je večkrat dirigiral orkestru Slovenske filharmonije ter z njim snemal in gostoval; filharmonija ga je posmrtno imenovala za svojega častnega člana. Rodil se je na današnji dan pred 120-imi leti v Súšaku na Hrvaškem.