Janez Gregor Božič, Tobačni muzej

Kipar JANEZ GREGOR BOŽIČ se je rodil okoli leta 1675. Del pomočniške dobe je najbrž preživel pri kiparju Claussu v Celovcu, samostojno pa je deloval v Posavinju in Posavju. Na njegovih kompozicijsko razgibanih oltarjih in prižnicah je izrazita vloga skulpture, drža figur pa je – glede na podeželsko okolje, v katerem so dela nastajala – nevsakdanje uglajena s fizionomijo kultivirane čustvenosti. Njegova pomembnejša dela so oltarji v Laškem, Loki pri Zidanem Mostu, Dobju pri Planini in drugod na tem območju. Znamenito delo Janeza Gregorja Božiča “Prestol milosti” iz cerkve na Svétini hrani pokrajinski muzej v Mariboru

—–

V 18. stoletju je skozi naše kraje vodilo več glavnih cest. Najpomembnejša je bila povezava Dunaj – Trst. Čez Ljubelj, Podkoren in Jezersko je bilo mogoče priti na Koroško, prav tako pomembna pa je bila tudi cesta proti Zagrebu in Karlovcu. Vse so se stekale v Ljubljano, od tod pa je bila glavna povezava speljana proti Trstu z odcepoma proti Reki in Gorici. Okoliške kraje so z glavno cesto povezovale ceste nižjih kategorij. Da bi bila vožnja primerna in čim manj škodljiva, je cesarica Marija Terezija na današnji dan leta 1776 izdala posebne predpise. Ti so voznikom prepovedovali nepravilno zaviranje z verigami, vozove s preozkimi platišči, pozimi s preozkimi sanicami na saneh in privezovanje več voz enega za drugim.

Pozneje so dodatno določili še dovoljeno širino koles in opremo vozov, verige je bilo dovoljeno uporabljati le ob hudi poledici, različne ograje in ograde so morale biti od ceste oddaljene vsaj tri čevlje (približno en meter), smeti in drugo nesnago pa je bilo prepovedano metati na cesto in v obcestne jarke. Tudi odtokov teh jarkov ni smel nihče mašiti – to se je namreč pogosto dogajalo ob oranju in krčenju travnikov. Predpisi so še zahtevali, da morajo biti na novo zgrajene hiše oddaljene od ceste najmanj dva sežnja (slabe štiri metre), sicer jih je imela vojska pravico podreti. A ker so bili cesaričini predpisi leta 1843  vnovič objavljeni, je jasno, da jih ljudje kljub strogim kaznim niso preveč upoštevali.

—–

Tobačni muzej – stalno zbirko Mestnega muzeja – so v ljubljanski tobačni tovarni za javnost odprli na današnji dan leta 1992. V njem prikazujejo  zgodovino predelave in uporabe tobaka od njegovega odkritja do danes. Poudarek je predvsem na zgodovini ljubljanske tobačne tovarne, že kmalu po začetku obratovanja tretje največje tovrstne tovarne v avstrijskem delu monarhije. Zaradi specifičnosti proizvodnje so bile v njej zaposlene predvsem ženske, tako imenovane “cigararce”, ki so dale pečat tudi nekaterim mestnim okolišem.

V muzejski zbirki je poseben poudarek na v prejšnjem stoletju najbolj priznanem izdelku, ki je ponesel sloves ljubljanske tovarne po Evropi, na cigari “viržinki”. Sicer pa so med več kot tristo razstavnimi predmeti poleg fotografij, portretov, dokumentov, rekonstrukcij in starih strojev še posebej zanimive dragocene zbirke pip iz različnih obdobij, ustniki ter tobačnice in cigaretnice. Stalna zbirka Tobačnega muzeja je prva muzejska predstavitev v nizu načrtovanih prikazov starih ljubljanskih industrijskih obratov.