Rušilni potres, Matej Bor

Prvi patri bosonogega avguštinskega reda so prišli v Ljubljano leta 1642 ter na Ajdovščini zgradili samostan in cerkev svetega Jožefa. Ko je cesar Jožef II.  leta 1782 začel ukinjati samostane, ki niso bili neposredno vključeni v pastoralno, šolsko ali socialno delo, je na današnji dan leta 1784 to doletelo tudi  samostan bosonogih avguštincev v Ljubljani. Cesar ga je z dekretom izročil usmiljenim bratom iz Trsta z nalogo, da ga spremenijo v splošno bolnišnico. Načrte za preureditev je pripravil inženir Schmerl in pri tem prvič v naši zgodovini predvidel tudi oskrbo duševno bolnih. Njegovi predlogi veljajo za začetek organiziranega slovenskega psihiatričnega skrbstva. “Civilna bolnica”, ustanovljena leta 1786 v Ljubljani, velja za prvo bolnišnico v sodobnem pomenu na Slovenskem.

—–

Ljubljano je na današnji dan leta 1895 – bila je velikonočna nedelja – malo pred polnočjo prizadel rušilni potres. Pozneje so v knjigi, ki jo je izdal ljubljanski magistrat, zapisali:

“Ob 11-ih in 16 minut zvečer je začelo vse mesto grozen ples. Kakor bi pod zemljo ustrelil iz tisoč topov navzgor, je počilo nekaj neznanega, strašnega, neumljivega pod Ljubljano.”

Približno četrtino vseh hiš v mestu – takrat je imela Ljubljana približno 31.000 prebivalcev – je potres podrl ali pa tako poškodoval, da so jih morali pozneje porušiti. Nekatere stavbe so bile sicer na videz cele, a znotraj je bilo precejšnje razdejanje: razpokani oboki, pretrgane obočne vezi, udrti stropi in razrahljana stopnišča. Največ škode je bilo na starih poslopjih z meter debelimi zidovi.

Deželna bolnišnica ob Dunajski cesti se je spremenila v razvalino, hudo poškodovani so bili tudi lontovž (poslopje deželne vlade), knežji dvorec na Turjaškem trgu in deželni dvorec na Kongresnem trgu; tega so ga morali pozneje podreti. Neuporabno je postalo poslopje gimnazije oziroma nekdanjega liceja na Vodnikovem trgu, tudi kaznilnica na Gradu je utrpela hude poškodbe, levi breg Ljubljanice je bil zaradi slabih talnih pogojev zelo prizadet, delno pa tudi desni breg, še zlasti današnja Stritarjeva ulica, območje Tromostovja, Wolfove, Gosposke in Vegove ulice. Poškodovane hiše so začeli podpirati s tramovi, da bi ob morebitnih močnejših sunkih preprečili razsutje.

Ko so posebne komisije pozneje začele ocenjevati škodo, je bilo tramov čedalje več. Ljudje so špekulirali, da bodo škodo ocenili više, če bo hiša bolj podprta in tako videti bolj poškodovana. Sicer pa je potres zahteval sedem človeških življenj in nekaj ranjenih. Številni prebivalci so še kakšna dva tedna prebivali v 600 železniških vagonih in šotorih, v Trnovem pa kar v velikih zeljarskih sodih; dvesto jih je potresnikom dal na razpolago oče slikarja Riharda Jakopiča. V začetku maja je mesto obiskal cesar Franc Jožef in spodbudil še hitrejšo akcijo zbiranja pomoči, že čez dve leti pa je začela v Ljubljani delovati prva seizmološka postaja v monarhiji; postavil jo je profesor Albin Belar.

—–

Književnik in prevajalec MATEJ BOR, s pravim imenom Vladimir Pavšič, se je rodil na današnji dan leta 1913 v Grgarju pri Gorici. Pesmi ter literarne in gledališke kritike je začel objavljati v zadnjih predvojnih letih. Med narodnoosvobodilnim bojem je bil umetniški vodja Slovenskega narodnega gledališča na osvobojenem ozemlju, nato pa do 1948. leta direktor Drame Slovenskega narodnega gledališča. Borov ustvarjalni opus je obsežen; znamenita je njegova zbirka “Previharimo viharje”.

Nekaj dramskih del je napisal za Frontno gledališče, po vojni pa je izdal več pesniških zbirk, med njimi znameniti cikel “Šel je popotnik skozi atomski vek”. To je tudi njegovo največkrat prevedeno delo. V dramatiki je pozneje od aktivistične igre prešel k družbeni kritiki in sodobni tematiki. Kot prevajalec je nadaljeval Župančičevo delo pri prevajanju Shakespearjevih dram. Matej Bor je dvakrat dobil tudi Prešernovo nagrado.