Petminutni spominski koledar o ljudeh, ki so se rodili tistega dne oz. o dogodkih, ki so povezani s tem datumom.

Bukovniki, Valentin Stanič, Jože Cesar

Bukovniki so bili kmetje ali podeželski obrtniki, ki so zaradi pomanjkanja knjig prepisovali ali iz nemščine prevajali bolj ali manj nabožne  pesmi ali zapisovali ljudske pesmi in pripovedi. Bili so nekakšni samorastniki, saj so se sami naučili branja in pisanja; značilni so bili predvsem za Koroško. Za začetnike bukovništva štejejo protestante iz okolice Podkloštra, ki so zaradi pomanjkanja slovenskih verskih knjig začeli prepisovati najpogosteje uporabljana verska besedila. Kot samouki so pretežno preslikavali tiskane črke; iz tega se je razvila značilna bukovniška pisava. Najstarejši ohranjeni rokopisi so iz prve polovice 18. stoletja.

Po doktorju Francetu Kotniku, narodopiscu in literarnem zgodovinarju, beseda »bukovnik« izhaja iz izraza »bukovski«; to naj bi pomenilo latinski jezik. Ta izraz so uporabljali že slovenski protestantski pisci. Bukovski jezik je v tem smislu torej mrtev jezik, saj je živel le v bukvah, knjigah, in tisti, ki je znal bukovsko, je pri ljudeh veljal za izobraženega.

Kot prevajalec, prirejevalec in delno tudi kot samostojni oblikovalec se je uveljavil predvsem Andrej Šuster Drabosnjak iz Drabosinja blizu Vrbskega jezera, med pomembnejše bukovnike pa sodi tudi Jurij Vodovnik s Skómarja na Pohorju. Rodil se je na današnji dan leta 1791. Izučil se je za tkalca, bil cerkovnik v rojstni vasi in ljudski živinozdravnik, na starost pa se je preživljal s petjem svojih in tujih pesmi. Svoje pesmi je sam zapisoval in pogosto tudi uglasbil. Nekaj je bilo objavljenih, povečini pa so jih širili v prepisih in s petjem; številne so tudi ponarodele. V njih je Jurij Vodovnik šaljivo in poučno prikazoval svoje in vaško življenje, iz njegovih nabožnih verzov pa veje tudi razsvetljenski in baročni moralizem.

—–

Nekateri slovenski voditelji cerkvenih skupnosti so se že v prvi polovici 19. stoletja začeli ukvarjati s  humanitarno dejavnostjo. Pesnik, planinec, pedagog in humanist Valentin Stanič, ugledni član stolnega kapitlja v Gorici, je že leta 1846 ustanovil društvo proti mučenju živali, prvo v Avstro-Ogrski, in napisal vrsto vzgojnih del, s katerimi je, posebno pri mladih, poskušal prebuditi sočutje do živali. Dobrotnike je pozival tudi k zbiranju denarja za postavitev posebne šole za gluhonemo mladino, saj je bil prepričan, da je duhovščina dolžna skrbeti zanjo.

Na njegovo pobudo so na današnji dan leta 1840 v Gorici  odprli zavod za gluhonemo mladino, prvega te vrste na Slovenskem, in Stanič ga je vodil vse do svoje smrti. Večino časa je preživel med temi otroki, pripravljal posebne programe izobraževanja zanje in jih na izviren način seznanjal z vsakdanjim življenjem. Valentin Stanič je z oporoko svoje imetje namenil za podporo šolarjem in študentom.

—–

JOŽE  CESAR  je bil najprej pristaniški delavec, pozneje pa se je ob pomoči mentorja Avgusta Černigoja posvetil slikarstvu. Ko je po drugi svetovni vojni postal prvi scenograf Slovenskega stalnega gledališča v Trstu, se je njegova ustvarjalnost najbolj razvila. Dolgih 18 let je oblikoval scenske postavitve tržaškega in drugih slovenskih ter jugoslovanskih gledališč.

Kot slikar je skupinsko in samostojno razstavljal v Benetkah, Milanu, Veroni in Trstu. Motiviko je zajemal predvsem iz tržaškega okolja, pogosto s socialno noto. Slogovno je slikal v izrazno preoblikovanem realizmu, sicer pa v olju, temperi in akvarelu v širokih potezah in v ostrih nasprotjih dekorativne in ekspresivne barvitosti. Rodil se je na današnji dan leta 1907 v Trstu.