Petminutni spominski koledar o ljudeh, ki so se rodili tistega dne oz. o dogodkih, ki so povezani s tem datumom.

Peter Bonomo, Josipina Turnograjska, Matevž Hace

Škof, humanist in pesnik  PETER  BONÓMO  je po študiju leposlovnih ved v Bologni služboval na cesarskem dvoru na Dunaju, in si tam pridobil veliko beneficijev,  Kot kanonik je od leta 1493 deloval v Trstu in Ogleju, pa tudi v župnijah na slovenskem ozemlju; pozneje je bil imenovan za tržaškega škofa. Po smrti cesarja Maksimilijana je postal eden izmed treh regentov za avstrijske dežele ter véliki kancler in predsednik dvornega sveta.

Humanističnih misli se je navzel v Bologni, jih poglabljal na Dunaju in v Trstu ter jih širil med svojimi kleriki. Zavračal je sholastiko – krščansko filozofijo iz srednjega veka – in pod vplivom Erazma Rotterdamskega postal privrženec reformacije. V slovenski kulturni razvoj je posegel kot Trubarjev učitelj. Verjetno je prav škof Bonomo spodbudil Trubarja k pisanju v slovenščini in vplival na njegovo versko usmeritev, na njegovo priporočilo pa je Trubar tudi postal kanonik in pridigar v Ljubljani. Peter Bonomo se je rodil leta 1458 v Trstu; tam je na današnji dan leta 1546 tudi umrl.

—–

JOSIPINA  TURNOGRAJSKA,  s pravim imenom Josipina Urbančič, velja za prvo slovensko pisateljico pripovedne proze. Kratke pripovedi, grajene na zgodbah iz zgodovine južnoslovanskih narodov, je začela objavljati leta 1851 v celovški »Slovenski čbeli«. Zaradi prevelike odvisnosti od anekdotične podlage so njene pripovedi fabulativno neizrazite, osebe pa klišejske. Pisala je tudi pesmi ter ustvarila več samospevov in klavirskih skladb. Josipina Turnograjska se je rodila na današnji dan leta 1833 na gradu Turn pri Preddvoru.

—–

Pripovednik in publicist  MATEVŽ  HACE  je bil do leta 1941 žagarski in gozdni delavec doma ter v Franciji, Avstriji in na Češkem. Aktivno je sodeloval v narodnoosvobodilnem boju, 9. maja 1945 pa je kot politični komisar 4. operativne cone skupaj z načelnikom štaba te cone Brajovičem v Topolšici sprejel vdajo poveljnika za jugovzhodno Evropo, nemškega generalpolkovnika Alexandra von Löhra. Članke o naših delavcih na tujem je objavljal že pred vojno, pisal pa je tudi med njo.

Hacetova dela so pogosto na meji med leposlovnim oblikovanjem in dokumentarnim pričevanjem ter slikajo dogodke s stališča borca pripovedovalca usode preprostih ljudi v revoluciji. Največjo oblikovno in izpovedno moč je izpričal v spominski prozi »Komisarjevi zapiski«. Matevž Hace se je rodil na današnji dan leta 1910 v Podcerkvi pri Starem trgu.

—–

V zadnjih dveh letih narodnoosvobodilnega boja pri nas so poleg Slovenskega narodnega gledališča na osvobojenem ozemlju v Črnomlju delovala tudi  frontna  gledališča,  gledališke skupine po večini nepoklicnih igralcev, ki so s svojimi predstavami obiskovala vojaške enote kar na njihovih položajih. Najpomembnejši sta bili gledališči 7. korpusa na Dolenjskem (to je vodil nekdanji režiser Gledališča mladih v Ljubljani Zvone Sintič), ter gledališče 9. korpusa na Primorskem pod vodstvom Tržačana Danila Turka – Joca.

Frontno gledališče 7. korpusa je imelo prvo predstavo na Dvoru pri Žužemberku na današnji dan leta 1944. Spored je obsegal dramatizaciji Cankarjevega Hlapca Jerneja in Potrčevega Izdajalca, jedro nastopa pa je bila reportaža »Naša leta borbe« – pisan splet partizanskih verzov in satiričnih domislekov, ki so jih pozneje nenehno aktualizirali, ter skečev in pevskih nastopov. Obe partizanski frontni gledališči sta delovali do osvoboditve in deloma še v poletnih mesecih leta 1945. Nekateri člani so se nato vključili v ansamble naših stalnih gledališč.