Anton Zois, Božena Grosman, Branko Žužek

Pranečak gospodarstvenika, naravoslovca in mecena  Žige  Zoisa  ANTON  ZOIS  baron  Edelsteinski  je bil izmed vseh članov Zoisove rodbine, ki so živeli na Slovenskem, najbolj povezan z domačim okoljem. Živel je na gradu Brdo blizu Kranja in je bil pravi “ljudski” graščak. Leta 1851 so ga izvolili celo za župana Prédoselj, h katerim je spadaloo tudi Brdo. V tem času je v Predosljah sezidal šolo in uredil šolsko drevesnico, za farno cerkev pa naročil veliko oltarno sliko svetega Siksta.

Župan Zois je vsako leto na Brdu tudi pogostil najboljše učenke in učence ter denarno pomagal najrevnejšim. Izredno radodaren je bil tudi do pogorelcev. Njegovo reklo je bilo: “Kdor res pomoči potrebuje, ima tudi pravico pomoč zahtevati od tacih, ki so zmožni mu pomoč dati.”  Anton Zois je podpiral številna narodna društva, leta 1865 je bil eden izmed ustanoviteljev in prvi predsednik Slovenske matice, bil pa je tudi kranjski deželni poslanec. Cesar Franc Jožef I. ga je zaradi skrbi za ranjene vojake odlikoval z redom železne krone. Baron Anton Zois se je rodil na današnji dan leta 1808 v Ljubljani.

—–

Na današnji dan leta 1903 se je v Ljutomeru rodila zdravnica BOŽENA GROSMAN. Medicino je doštudirala na Dunaju, v Ljubljani pa se je specializirala v pediatriji. Do leta 1943 je bila zaposlena v Otroški bolnišnici v Ljubljani, od koder je odšla v partizane. Kot partizanska zdravnica je skrbela predvsem za matere in otroke. Po osvoboditvi je delala kot pediatrinja v Mariboru in Ljubljani. Božena Grosman je bila med drugim tudi predstojnica otroškega oddelka klinike za bolezni ušes, nosu in grla v Ljubljani, ki ga je tudi ustanovila.

—–

Na današnji dan pred sto leti je izbruhnil upor vojakov mariborskega pehotnega ter konjeniškega in topniškega polka v Mariboru in na Koroškem.  Upor  je  bil  posledica  nezadovoljstva  slovenskega   vojaštva  z razmerami v vojski Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, izraz nasprotovanja  monarhiji  in  rastočemu centralizmu nove države ter povojnega socialnega vrenja. Upor je zajel približno 1.500 vojakov, a je bil še isto noč zatrt. V spopadu s kraljevini zvestimi enotami je bilo ubitih šest upornikov, 12 ranjenih, 82 pa aretiranih. Nagli vojaški sodišči v Mariboru in Dravogradu sta obsodili več vodij upora, med njimi sedem na smrt.

—–

Pesnik,  pisatelj  in   prevajalec  BRANKO  ŽUŽEK  je od leta 1953 delal pri “Slovenskem poročevalcu” in nato pri “Delu” kot novinar, vodja propagandnega oddelka  in urednik. Literarno je izšel iz kroga Franceta Balantiča in se leta 1956 s tradicionalno poezijo predstavil v zbirki “Padajo rožni listi”. Deset let pozneje je v “Moji pokrajini” prešel k modernejšim oblikam, razvil še druge vsebine, kot so ljubezenska tematika in eksistencialna vprašanja, ter jih v zbirki “Steklena krogla” še poglobil s témo usodnih pojavov modernega sveta. Pisal je tudi pesmi, črtice in prozo za mladino, pogosto po starih ljudskih motivih, ter prevajal iz srbščine, hrvaščine in nemščine. Branko Žužek se je rodil na današnji dan leta 1921 v Ljubljani.