Petminutni spominski koledar o ljudeh, ki so se rodili tistega dne oz. o dogodkih, ki so povezani s tem datumom.

Marij Sila, Žiga Vodušek, obisk Leopolda I. v Ljubljani

Sredi julija leta 1660 je nemški cesar Leopold I. razglasil, da se bo na svoji poti z Dunaja v Gorico ustavil tudi v Ljubljani. Tam so se začeli navdušeno pripravljati na njegov prihod: za cesarski dvor in spremstvo so z dežele pripeljali 38 velikih sodov dragocenih vin, meščani pa so darovali še šestnajst sodov laškega vina, sod malvazije, šest tolstih volov in sto vreč ovsa za cesarske konje. Delegacija, ki je prišla že pred cesarjem, pa je ob asistenci deželnih in mestnih zastopnikov pregledala vse hiše v Ljubljani, da bi pripravila prenočišča za spremstvo visokega gosta.

In tako so Leopoldu I. na današnji dan pred 359-imi leti prvi slovesni sprejem pripravili v Šentvidu, na poti do mestnega obzidja pa so ga z novimi zastavami pozdravljale skupine meščanov. Pred mestnimi vrati ga je nagovoril župan Janez plemeniti Rernberg in mu izročil mestne ključe na baržunasti blazini, nato pa je cesar pod dragocenim baldahinom, ki so ga nosili mestni svétniki, odšel v stolnico svetega Nikolaja. Prenočeval je v škofijskem dvorcu, ki ga je noč in dan stražil zbor meščanov. Ljubljana je bila seveda slavnostno okrašena, ponoči pa potopljena v »morje luči«. Po devetih dneh posvetnih in cerkvenih slovesnosti ter avdienc, se je cesar poslovil.

Iz Ljubljane se je na »prekrasni ladji«, ki so jo za tisoč dukatov v zlatu dali izdelati deželni stanovi, odpeljal do Vrhnike, od tam pa je odpotoval proti Gorici. Veslači so bili oblečeni v suknje, pretkane z belim zlatom in v rdeče hlače tar pokriti s klobuki, okrašenimi z belim in rdečim perjem. Po treh tednih se je cesar Leopold I. z isto ladjo spet pripeljal v Ljubljano, ostal v mestu še štiri dni in se potem vrnil na svoj dunajski dvor.

—–

Igralec in režiser  MARIJ  SILA  je že pri  šestnajstih nastopal v igralski družini Jaka Štoke, pozneje pa v Čitalnici in Dramatičnem društvu. Z gledališčem se je začel resno ukvarjati v Narodnem domu v Trstu, v katerem se je zaposlil kot pogodbeni igralec. Po požigu tega doma leta 1920 je  – dokler niso fašisti kulturnega delovanja med Slovenci popolnoma zatrli –   igral v Šentjakobski čitalnici. Pred začetkom fašističnega pritiska je sodeloval tudi pri Mladinskem prosvetnem društvu in pri Ljudskem odru v Trstu; z njima je gostoval po večjih primorskih krajih.

Igral je v veseloigrah, dramah, celo v operah. Po letu 1945 je tudi pomagal obuditi tržaško gledališče;  do leta 1947  je v njem odigral nekaj manjših vlog. Ker pa se je zgledoval po Antonu Verovšku, je po njegovem odhodu iz Trsta prevzel veliko  njegovih glavnih komičnih vlog, v katerih je razvijal predvsem karakterno komiko – nastopal je v francoskih veseloigrah ter v ljudskih igrah,  sodeloval pa je tudi pri tržaškem radiu. Marij Sila, najpopularnejši igralec Primorske in Trsta svojega časa, se je rodil na današnji dan pred 130-imi leti v Trstu.

—–

Diplomat  ŽIGA  VODUŠEK  je leta 1938 v Ljubljani končal študij prava z doktoratom ter se zaposlil v državni izvozni službi v Beogradu. Po okupaciji Jugoslavije se je vrnil v Ljubljano, deloval v Osvobodilni fronti, se leta 1943 pridružil partizanom ter delal v glavnem štabu narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Slovenije.  Med drugim je bil javni tožilec za Gorenjsko ter član komisije za ugotavljanje zločinov okupatorjev in njihovih pomagačev.  Ž:  Po koncu vojne je najprej delal v državni upravi v Sloveniji in Beogradu, nato pa v diplomaciji; bil je svetnik jugoslovanskega veleposlaništva v Združenih državah Amerike, generalni konzul v Trstu ter veleposlanik v Iranu in na Madžarskem.. Leta 1975 je postal direktor »Mednarodnega centra za podjetja v družbeni lasti v deželah v razvoju«, ki je bil ustanovljen na pobudo Organizacije Združenih narodov, ter direktor »Združenja državnih trgovinskih podjetij v deželah v razvoju«  Žiga Vodušek se je rodil na današnji dan leta 1913 v Trstu..