Petminutni spominski koledar je posvečen ljudem, ki so se rodili tistega dne, in dogodkom, povezanim s tem datumom.

Filip Karl Laubman, politični list Slovenija, Valentin Inzko

Knjižnice so bile vedno pomemben segment širjenja omike. To velja seveda tudi za slovenske kraje, vendar je podatkov o tem, še zlasti, če jih iščemo za nekaj stoletij nazaj, bolj malo. Zato je dragocena listina, s katero si je škof Lamberg na današnji dan leta 1478 pri ljubljanskem stolnem kapitlju izposodil precejšnje število knjig. Gre za 50 zvezkov, večinoma rokopisov; polovica jih je bila pravne vsebine, preostalo pa medicinska in teološka dela. Ta listina potrjuje torej obstoj knjižnice ljubljanskega stolnega kapitlja, o drugih cerkvenih iz tistega časa pa je podatkov bolj malo. Med plemiškimi knjižnicami je bila najpomembnejša turjaška; začetki le-te segajo že v 14. stoletje in je zanimiva tudi zato, ker  je bilo v njej veliko posvetne literature.

—–

Na današnji dan leta 1703 se je v Grieskirchnu v Avstriji rodil  slikar  FILIP  KARL  LAUBMAN.  Pred letom 1728 se je preselil na Štajersko in tam deloval do smrti. Slikal je v olju in fresko tehniki, največ oltarne slike. Njegovo najzgodnejše znano delo je »Smrt svetega Frančiška Ksaverija« iz leta 1733 v proštijski cerkvi na Ptuju. V Sloveniji so njegova dela med drugim še v Vuzenici, Loki pri Zidanem Mostu in Lambergu pri Novi Cerkvi. Vrh njegovega opusa sta poslikavi v Ksaverijevi kapeli v župnijski cerkvi v Slovenski Bistrici in v veliki dvorani dvorca Hollenegg na avstrijskem Štajerskem. Za dela Filipa Karla Laubmanna so značilna povzemanja in ponavljanja kompozicij, slike izdajajo navezanost na tradicijo in retardirano formo, hkrati pa roko dovolj kakovostnega ustvarjalca.

—–

Leta 1848 je v Ljubljani začel izhajati prvi slovenski politični list »Slovenija«. Izhajal je dvakrat na teden, in sicer kot glasilo Slovenskega društva. Njegov program je bil oprt na politični program Zedinjene Slovenije. Zavzemal se je za enakopravnost slovenskega naroda z drugimi avstrijskimi narodi in za uvedbo slovenščine v šole in urade ter obsojal volitve v vsenemški frankfurtski parlament.

Med marčno revolucijo leta 1848, ko je vprašanje odškodninske in brezodškodninske odveze ogrožalo obstoj slovenskega kmeta, pa se je list postavil na stran fevdalnih posestnikov. Prvi slovenski politični list “Slovenija” je združeval mlade, liberalno usmerjene kranjske, štajerske in koroške publiciste, ki so poudarjali, da mora ljudsko književno izročilo postati temelj nove narodne literature in kulture.

—–

Šolnik in narodni delavec  VALENTIN  INZKO  je leta 1949 v Gradcu diplomiral iz slavistike in zgodovine. Poučeval je na gimnaziji in učiteljišču v Celovcu, bil pozneje strokovni nadzornik za slovensko gimnazijo in za pouk slovenščine na drugih koroških srednjih in višjih šolah ter do upokojitve vodja manjšinskega oddelka pri deželnem šolskem svetu za Koroško. Prizadeval si je za razvoj izobrazbenih možnosti koroških Slovencev, organiziral seminarje za slovenske učitelje in profesorje ter pripravil več učbenikov za slovenščino in zgodovino. Na kulturnem področju je bil soustanovitelj Katoliške prosvete, tajnik Krščanske kulturne zveze ter odbornik celovške Mohorjeve družbe.

Leta 1952 je postal tajnik Narodnega sveta koroških Slovencev, v letih od 1960 do 68 pa je bil predsednik te osrednje manjšinske organizacije.  Dosledno je zagovarjal lojalnost do avstrijske države in kulturno povezanost z matičnim narodom. Bil je med vodilnimi slovenskimi predstavniki v koroški in avstrijski katoliški sinodi, kot sopredsednik koordinacijskega odbora celovške škofije pa je veliko pripomogel k sožitju obeh narodov na Koroškem in za to leta 1988 prvi prejel Einspilerjevo nagrado. Dobil je tudi Tischlerjevo nagrado ter srebrni častni znak Republike Slovenije. Valentin Inzko se je rodil na današnji dan leta 1923 v Svečah na avstrijskem Koroškem.