Petminutni spominski koledar je posvečen ljudem, ki so se rodili tistega dne, in dogodkom, povezanim s tem datumom.

Ustanovitvi normalke v Ljubljani, Luiza Pesjak, Vladimir Kobler, odprtjem prve umetniške  razstave v Jakopičevem  paviljonu v Ljubljani

Jezikoslovec Blaž Kumerdej se je zavzeto ukvarjal z organizacijo šolstva na Kranjskem in leta 1772 cesarici Mariji Tereziji predlagal ustanovitev šol s poukom v slovenskem jeziku. Šole naj bi obiskovali vsi otroci ne glede na spol in stanovsko pripadnost. Tega ni utemeljeval predvsem z oblastem všečno državljansko  vzgojo, pač pa z njenim prispevkom h gospodarskemu in kulturnemu napredku, saj bi »pismeni ljudje laže pridobivali in proizvode izmenjavali ter državi davke plačevali«. Tako je dunajski dvor na današnji dan leta 1773  izdal odlok o ustanovitvi normalke v Ljubljani, Kumerdeja pa imenoval za njenega ravnatelja. Blaž Kumerdej je potem uspešno uveljavljal načelo, da je za učiteljske kandidate nujno znanje slovenščine, ne pa tudi nemščine ter tudi tako poskrbel za  uveljavljanje pouka v slovenskem jeziku.

—–

Pesnica in pisateljica  LUIZA  PESJÁK  se je rodila na današnji dan leta 1828  v Ljubljani. Najprej je pisala v nemščini, po letu 1860 pa se je pridružila slovenskemu narodnostnemu gibanju in začela pesniti v slovenščini ter objavljati v Novicah in Slovenskem glasniku. Pesmi so bile večinoma domoljubne, napisane v romantičnem slogu. Pisala je tudi otroške pesmi. Med drugim je leta 1887 objavila »Beatin dnevnik«, svojevrsten ženski roman po zgledu sentimentalnih meščanskih povesti. Luiza Pesjakova je pisala prologe za »čitalniške bésede«, priredila in napisala pa je tudi nekaj dramskih besedil ter libreto za opero »Gorenjski slavček«.

—–

Naš véliki impresionist Rihard Jakopič se je zgodaj zavedel, koliko je za slikarstvo vreden stalen in neoviran stik z javnostjo, ki pa je brez svojega lastnega razstavnega prostora nemogoč. Načrtoval je tâko razstavišče, v katerem bi poleg razstav lahko imel še svojo delavnico in šolo. Začel se je dolgoletni boj z mestnimi oblastmi, ki se je končal na današnji dan leta 1909 z  odprtjem prve  umetniške  razstave  v  Jakopičevem  paviljonu  v  Ljubljani.

Pritlično paviljonsko stavbo s tremi večjimi razstavnimi prostori in z nekaj manjšimi za Jakopičevo zasebno slikarsko šolo je na mestnem travniku ob Lattermanovem drevoredu oblikoval arhitekt Maks Fabiani. Zaradi denarnih težav je Jakopič leta 1923, čeprav je bil sposoben galerist, paviljon prodal mestu Ljubljana, to pa ga je prepustilo Narodni galeriji. Med drugo svetovno vojno zaradi kulturnega molka razstav ni bilo, po njej pa je to dejavnost nadaljeval. Leta 1954 so propadajoči paviljon obnovili in v njem postavili nekaj odmevnih razstav.

Zaradi prestavitve železniške proge pa so leta 1962 Jakopičev paviljon, najstarejše ljubljansko umetniško razstavišče,  podrli. V dobrih petih desetletjih je bilo v njem več kot dvesto razstav, poleg slikarskih, kiparskih in grafičnih tudi fotografske, arhitekturne in druge.

Na prostoru, kjer je nekdaj stal paviljon, so leta 2007 postavili celopostavni kip našega vélikega slikarja Riharda Jakopiča.

—–

Dirigent  VLADIMIR  KOBLER  je leta 1951 diplomiral na Akademiji za glasbo v Ljubljani in še isto leto debitiral na odru ljubljanske Opere s Puccinijevo »Tosco«. Nato je deloval na Hrvaškem, leta 1961 pa se je vrnil v Slovenijo in bil dobro desetletje dirigent in direktor Opere SNG Maribor, nato pa dirigent in umetniški vodja ljubljanske Opere. Gostoval je v domala vseh glasbenih središčih nekdanje Jugoslavije ter na nekaterih evropskih opernih odrih. Za svoje umetniško delo je prejel Betettovo nagrado.  Rodil se je na današnji dan leta 1926 v Ljubljani.