Petminutni spominski koledar je posvečen ljudem, ki so se rodili tistega dne, in dogodkom, povezanim s tem datumom.

Taborsko gibanje po Slovenskem prebujalo narodno zavest, s težavami do Narodnega doma v Celju, od zgodovinskega opisa Opčin pri Trstu do besedil za otroke, režiser enega izmed mejnikov v razvoju Slovenskega gledališča

Prirejanje množičnih političnih in kulturnih zborovanj na prostem na Slovenskem med letoma 1868 in 1871, tako imenovano taborsko gibanje, ki so ga simbolno enačili s protiturškimi tabori, je imelo za Slovence tudi velik afirmativen pomen. O taborih so obširno poročali domače časopisje ter številni časniki po monarhiji, predvsem osrednji dunajski. Zanimanje zanje se je širilo tudi onkraj slovenskih nacionalnih meja, nanje so prihajali pozdravni telegrami iz mest in društev drugih slovanskih narodov. V tistih letih so na slovenskem etničnem ozemlju organizirali sedemnajst taborov; enega zadnjih na današnji dan leta 1871 pri Kubedu v Istri.
Na slovenskih taborih sredi 19. stoletja se je po navadi zbralo od osem do deset tisoč ljudi. Manifestativno so nosili slovenske narodne zastave, nastopilo je več govornikov, sodelovali pa so tudi pevski zbori in godbe.
—–

Z velikimi napori in požrtvovalnim delom je celjskim Slovencem leta 1891 uspelo kupiti zemljišče na vogalu Ljubljanske ceste in takratnega Trga cesarja Jožefa ter na njem postaviti Narodni dom. Gradili so ga v letih od 1895 do 1897, slavnostno pa odprli ob hudih varnostnih ukrepih 7. in 8. avgusta 1897. Po nagovoru dr. Josipa Serneca, vodilnega predstavnika Slovencev v mestu, so pred večtisočglavo množico slovesno odkrili marmornato spominsko ploščo.
Kljub nasprotovanju celjskih meščanov nemškega rodu, ki so razbijali šipe na pročelju Narodnega doma in ga celo »okrasili« z jajci, se je Narodni dom v Celju obdržal in postal eden izmed stebrov slovenskega delovanja v mestu.

—–

Pedagog, dramatik in kulturni delavec Ivan Artač je v Gorici končal učiteljišče, iz prava pa je diplomiral v Trstu. Po strokovnem izpitu iz slovenščine, pozneje pa še iz zgodovine in zemljepisa, je poučeval na osnovnih in srednjih šolah na Primorskem in Tržaškem. Na Radiu Trst A je pripravljal radijske oddaje in v petdesetih letih prejšnjega stoletja veliko nastopal tudi na slovenskem radijskem odru. Bil je soavtor dveh zgodovinskih učbenikov, leta 1994 pa je napisal obsežen zgodovinski opis kraja Opčine pri Trstu. Prirejal in pisal je dramska besedila za otroke ter napisal tri veseloigre: Pepče se ženi, Rdeča črta čez ograde in Trubadur z vrtnico. Ivan Artač se je rodil na današnji dan leta 1921 v Notranjih Goricah pri Brezovici.

—–

Gledališki igralec, režiser in pedagog Slavko Jan se je rodil leta 1904 v Zagorju ob Savi. Študiral je slavistiko, hkrati pa obiskoval dramsko šolo Združenja gledaliških igralcev. Po večini je igral in režiral v ljubljanski Drami in bil dvakrat njen ravnatelj. Na igralski akademiji je bil od leta 1946 predavatelj, pozneje redni profesor za režijo, pa tudi njen rektor. Oblikoval je številne glavne in naslovne vloge v klasičnih in sodobnih dramah, režirati pa je začel takoj po vojni.
Njegova uprizoritev Cankarjevih “Hlapcev” iz leta 1948 velja za enega izmed mejnikov v razvoju slovenskega gledališča; pomenila je vrh slovenskega gledališkega realizma in ansambelske igre tistega obdobja. Leta 1956 je za gostovanje na 3. mednarodnem gledališkem festivalu v Parizu predstavo obnovil; »Hlapce« so uprizorili kar trikrat, hkrati pa je besedilo izšlo tudi v francoskem prevodu. Slavko Jan je leta 1949 dobil Prešernovo nagrado, leta 1974 pa Borštnikov prstan.

—–