Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Petminutni spominski koledar je posvečen ljudem, ki so se rodili tistega dne, in dogodkom, povezanim s tem datumom.
Celjski boj za enakopravnost slovenskega jezika, satirik, ki je dražil oblast, prva lopata na gradbišču Narodne in univerzitetne knjižnice, dvojčici iz epruvete štejeta 36 let
V desetletju pred izbruhom prve svetovne vojne se je število slovenskih obrtnikov in trgovcev v Celju tako povečalo, da so že izveski nad njihovimi lokali dali slutiti, da v mestu živi precejšnje število Slovencev. Ker je bilo to v nasprotju z "nemškim značajem" Celja, je občinski odbor na seji na današnji dan leta 1906 v cestnopolicijski red za mesto Celje vključil določilo, po katerem naj bi bili napisi na teh izveskih samo nemški. To je zanetilo spor, ki je odmeval tudi v avstrijskem državnem zboru. Po pritožbah na sodiščih in interpelaciji v deželnem zboru je moralo celjsko nemštvo po odločitvi upravnega in državnega sodišča oktobra leta 1907 priznati poraz. Sodišče je namreč razsodilo, da je "celjski mestni urad s prepovedjo slovenskih napisov v ozračju celjskih ulic kršil enakopravnost slovenskega jezika z nemškim in prelomil člen 19 državnih osnovnih postav".
Novinar in gledališki igralec Božo Podkrajšek se je najprej izučil za stavca, nato pa je kot bobnar v različnih plesnih orkestrih potoval po Jugoslaviji. Leta 1936 se je ustalil v Mariboru. Čez dve leti je ustanovil, urejal in izdajal humoristični Toti list; izhajal je vse do nemške okupacije leta 1941. Hkrati je občasno organiziral Toti teater, poln šaljivih in pikrih bodic. Z njim je jeseni leta 1940 gostoval v Ljubljani in njegovih štirinajst predstav si je vsakič ogledalo 800 gledalcev. V njih je nastopal tudi Frane Milčinski Ježek. S Podkrajškom sta bila sijajen par in sta skupaj udrihala po oblasti ter celó po beograjski čaršiji. Čeprav je besedilo cenzuriral sam šef ljubljanske policije doktor Hacin, je v njem še vedno ostalo toliko bodic, da so Ljubljančani kar drli na predstave. Po okupaciji se je Božo Podkrajšek umaknil v Ljubljano; tam je vodil Veselo gledališče, v katerem so sodelovali predvsem pregnani mariborski gledališčniki, po desetih mesecih pa so ga Italijani internirali v Gonars. Po drugi svetovni vojni je delal na Radiu Ljubljana ter v tržaškem Slovenskem narodnem gledališču, leta 1951 pa se je vrnil v Maribor ter bil tehnični urednik in pozneje novinar časopisa “Večer”; predvsem zanj je pisal tudi humoreske, parodije, travestije in skeče / na fotografiji v stavnici Večera/. Božo Podkrajšek se je rodil leta 1909 v Ljubljani.
Ko je bila leta 1919 ustanovljena slovenska univerza, je nekdanja deželna študijska knjižnica prevzela tudi naloge osrednje univerzitetne knjižnice. Za potrebe razvijajoče se univerze pa je bila knjižnica, ki je imela samo 18 čitalniških mest, seveda premajhna. Tako so po dolgem pregovarjanju in nabiranju denarja na današnji dan leta 1936 le zasadili prvo lopato na slovesnosti ob začetku zidanja nove Univerzitetne knjižnice v Ljubljani. Načrte zanjo je izdelal arhitekt Jože Plečnik, slovesno odprtje pa je bilo pet let pozneje, tik pred italijansko zasedbo Ljubljane. Narodna in univerzitetna knjižnica je eno najpomembnejših Plečnikovih del posvetne arhitekture v Sloveniji.
5. oktobra 1984 sta se na ginekološki kliniki Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani rodili prvi dvojčici na Slovenskem, spočeti z oploditvijo zunaj telesa in poznejšim prenosom zarodka v maternico. Porod se je začel predčasno, dvojčici pa sta tehtali 2590 in 2155 gramov ter merili 45 in 44 cm.
6268 epizod
Petminutni spominski koledar o ljudeh, ki so se rodili tistega dne oz. o dogodkih, ki so povezani s tem datumom.
Petminutni spominski koledar je posvečen ljudem, ki so se rodili tistega dne, in dogodkom, povezanim s tem datumom.
Celjski boj za enakopravnost slovenskega jezika, satirik, ki je dražil oblast, prva lopata na gradbišču Narodne in univerzitetne knjižnice, dvojčici iz epruvete štejeta 36 let
V desetletju pred izbruhom prve svetovne vojne se je število slovenskih obrtnikov in trgovcev v Celju tako povečalo, da so že izveski nad njihovimi lokali dali slutiti, da v mestu živi precejšnje število Slovencev. Ker je bilo to v nasprotju z "nemškim značajem" Celja, je občinski odbor na seji na današnji dan leta 1906 v cestnopolicijski red za mesto Celje vključil določilo, po katerem naj bi bili napisi na teh izveskih samo nemški. To je zanetilo spor, ki je odmeval tudi v avstrijskem državnem zboru. Po pritožbah na sodiščih in interpelaciji v deželnem zboru je moralo celjsko nemštvo po odločitvi upravnega in državnega sodišča oktobra leta 1907 priznati poraz. Sodišče je namreč razsodilo, da je "celjski mestni urad s prepovedjo slovenskih napisov v ozračju celjskih ulic kršil enakopravnost slovenskega jezika z nemškim in prelomil člen 19 državnih osnovnih postav".
Novinar in gledališki igralec Božo Podkrajšek se je najprej izučil za stavca, nato pa je kot bobnar v različnih plesnih orkestrih potoval po Jugoslaviji. Leta 1936 se je ustalil v Mariboru. Čez dve leti je ustanovil, urejal in izdajal humoristični Toti list; izhajal je vse do nemške okupacije leta 1941. Hkrati je občasno organiziral Toti teater, poln šaljivih in pikrih bodic. Z njim je jeseni leta 1940 gostoval v Ljubljani in njegovih štirinajst predstav si je vsakič ogledalo 800 gledalcev. V njih je nastopal tudi Frane Milčinski Ježek. S Podkrajškom sta bila sijajen par in sta skupaj udrihala po oblasti ter celó po beograjski čaršiji. Čeprav je besedilo cenzuriral sam šef ljubljanske policije doktor Hacin, je v njem še vedno ostalo toliko bodic, da so Ljubljančani kar drli na predstave. Po okupaciji se je Božo Podkrajšek umaknil v Ljubljano; tam je vodil Veselo gledališče, v katerem so sodelovali predvsem pregnani mariborski gledališčniki, po desetih mesecih pa so ga Italijani internirali v Gonars. Po drugi svetovni vojni je delal na Radiu Ljubljana ter v tržaškem Slovenskem narodnem gledališču, leta 1951 pa se je vrnil v Maribor ter bil tehnični urednik in pozneje novinar časopisa “Večer”; predvsem zanj je pisal tudi humoreske, parodije, travestije in skeče / na fotografiji v stavnici Večera/. Božo Podkrajšek se je rodil leta 1909 v Ljubljani.
Ko je bila leta 1919 ustanovljena slovenska univerza, je nekdanja deželna študijska knjižnica prevzela tudi naloge osrednje univerzitetne knjižnice. Za potrebe razvijajoče se univerze pa je bila knjižnica, ki je imela samo 18 čitalniških mest, seveda premajhna. Tako so po dolgem pregovarjanju in nabiranju denarja na današnji dan leta 1936 le zasadili prvo lopato na slovesnosti ob začetku zidanja nove Univerzitetne knjižnice v Ljubljani. Načrte zanjo je izdelal arhitekt Jože Plečnik, slovesno odprtje pa je bilo pet let pozneje, tik pred italijansko zasedbo Ljubljane. Narodna in univerzitetna knjižnica je eno najpomembnejših Plečnikovih del posvetne arhitekture v Sloveniji.
5. oktobra 1984 sta se na ginekološki kliniki Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani rodili prvi dvojčici na Slovenskem, spočeti z oploditvijo zunaj telesa in poznejšim prenosom zarodka v maternico. Porod se je začel predčasno, dvojčici pa sta tehtali 2590 in 2155 gramov ter merili 45 in 44 cm.
Književnik v dolgi povojni osami Dramatik na razpotjih časa Prelomni trenutek slovenske politične zgodovine
Soustanoviteljica Splošnega ženskega društva Pripovednik vzhodne Štajerske in slovenske Koroške Dolga pot do prve pesniške zbirke
Tekmovanje s preprostimi ribiškimi plovili – čupami Eden prvih piscev slovenskih radijskih iger Več kot 300 vlog na tržaškem odru
Eden izmed začetnikov slovenskih knjižnih ilustracij Književnik, konzularni uslužbenec in obveščevalec Mojster planinske fotografije
Novi pristopi v epidemiologiji Snemalec prvega slovenskega igranega celovečernega filma Zakonski akti o izvedbi sklepa o priključitvi Primorske
Utemeljitelj slovenske znanstvene medicine Pomen socialnih korenin zgodovinskih tokov »Čudež pri Kobaridu«
Politik in dramatik Zadrege s Slovensko filharmonijo Prvi Borštnikov prstan za igralske presežke
Domoljubna spodbuda premožnega podjetnika Pika Nogavička spregovori slovensko »Slovenska Koroška – seznam krajev in politična razdelitev«
»Berilo za gluhoneme otroke« Pionir naše radijske tehnike Polstoletno delo za razvoj mesta Maribor
Trdnjava na griču je mestu dala ime Slovenska prosvetna zveza na Koroškem Zastava na Aljaževem stolpu
Avtor dela »Slovenska bibliografija" Pisateljeva noč na ljubljanskem kolodvoru Prve srčne zaklopke in spodbujevalnik pri nas
Konservativna trojica staroslovencev Inventarna knjiga po zgledu pariškega Louvra Zadnji dnevi Jugoslovanske armade na Slovenskem
Pisateljeva družbena kritičnost Spremenjena vloga metafor v moderni poeziji Ozemlje Slovenije prvič v zgodovini združeno v enotno cerkveno pokrajino
Med ustanovitelji Dramatičnega društva v Ljubljani Pesnik, kritik in urednik Začetki slovenske lovske organizacije
Prvi muzej na prostem pri nas Arhitektka in plesna pedagoginja Slovenska olimpijska listina
Zapisan koroškemu glasbenemu izročilu Slovenske žrtve v Kraljevu v Srbiji Najhujše bombardiranje Maribora
Prva slovenska socialna pesem Cesarica ukazala popis prebivalstva Novo življenje bogate osebne knjižnice generala in pesnika Rudolfa Maistra
Skrb za umetnoobrtne poklice Pisateljica in popotnica iz Celja Jugoslovanski in avstrijski predsednik odprla most čez Muro
"Prepozno je, veličanstvo." Spodbuda prekmurski književnosti Redno oddajanje slovenske televizije
Trpka usoda goriškega nadškofa in metropolita Narodni dom v Ljubljani Pobudnik sodelovanja manjšin v Avstriji
Neveljaven email naslov