Petminutni spominski koledar je posvečen ljudem, ki so se rodili tistega dne, in dogodkom, povezanim s tem datumom.

Mojster izdelave orgel, ustanovitelj otroške bolnišnice v Ljubljani, edini minister slovenskega rodu v vladi podonavske monarhije, v Slovenijo pripeljala Piko Nogavičko

Franc Ksaver Križman je bil eden naših vodilnih izdelovalcev orgel v 18. stoletju. Po gimnaziji je najprej študiral bogoslovje, pozneje pa se je učil orglarstva. Njegovo delovanje se deli na slovensko in avstrijsko obdobje. Na Slovenskem je postavil troje orgel: v Ribnici, ljubljanski stolnici in uršulinski cerkvi v Ljubljani. V Avstriji  je najboljše postavil v cerkvi svetega Florijana na Zgornjeavstrijskem: imajo 59 registrov na treh manualih in pedalu. Ob postavitvi so bile te orgle Franca Ksaverja Križmana največje v Avstriji, njihovo 32-čeveljsko pročelje pa je enkratno v evropskem merilu. Franc Ksaver Križman se je rodil leta 1726 v Rihenbergu, danes Braniku pri Gorici.

Zdravnik  Viljem Kovač  je študiral in diplomiral v Budimpešti, leta 1864 pa je prišel v Ljubljano za mestnega fizika in higienika, kot so tedaj rekli zdravniku. Zavzemal se je predvsem za ustanovitev otroške bolnišnice, ki je Ljubljana še ni imela. Meščane je pozval, naj njegova prizadevanja podprejo s prostovoljnimi prispevki, sam pa je obljubil, da bo do konca življenja zastonj delal za dobro otrok in da bo poskrbel za brezplačna zdravila za leto dni. Akcija je uspela in novembra leta 1865 so v obnovljeni hiši na vogalu današnjih Poljanske ulica in Ulice Janeza Pavle II. slovesno odprli otroško bolnišnico z dvanajstimi posteljami; za dunajsko, ustanovljeno štiri desetletja prej, je bila ljubljanska druga v vsej Avstro-Ogrski. Mestna oblast je Viljema Kovača – rodil se je na današnji dan pred 190. leti v Ljubljani – za ustanovitev otroške bolnišnice odlikovala s častnim meščanstvom.

22. oktobra 1867 se je na Devini pri Slovenski Bistrici rodil pravnik Ivan Žolger. Po osnovni šoli v Slovenski Bistrici in gimnaziji v Mariboru je odšel na študij prava v Gradec in Pariz. Leta 1895 je v Gradcu promoviral »sub auspiciis imperatoris« - kot odličnjak pod pokroviteljstvom cesarja. Od leta 1902 je deloval v predsedstvu ministrskega sveta na Dunaju in zaslovel kot eden vodilnih strokovnjakov za habsburško dvorno pravo in ustavni dualistični kompromis med Dunajem in Budimpešto iz leta 1867. Naučil se je madžarščine in ugotovil, da se nemško in madžarsko besedilo pogodbe ne ujemata. Leta 1917 je postal prvi minister slovenskega rodu v avstrijski vladi, in sicer minister brez listnice z nalogo, da pripravi ustavno reformo v smislu narodne federalizacije avstrijske polovice monarhije v uradniški vladi Ernsta Seidlerja. Maja 1918 je zaradi popolnega političnega nerazumevanja, nespoštovanja Majniške deklaracije in osebnih nasprotij s Seidlerjem odstopil. Po razpadu je bil nekaj časa v igri za prvega predsednika Narodne vlade, a je nato to mesto zasedel vitez Josip Pogačnik. V Narodni vladi je bil kasneje imenovan za predsednika upravne komisije v oddelek za notranje zadeve, Anton Korošec pa ga je predlagal za glavnega slovenskega zastopnika Društva narodov v Ženevi. Pomembno je bilo tudi njegovo prizadevanje v času, ko je Italija po posredovanju Dunaja zahtevala plebiscit glede ozemeljske pripadnosti Maribora. Leta 1919 je postal profesor na ljubljanski pravni fakulteti in ustvaril temelje slovenske mednarodnopravne terminologije.

Leta 1911 se je v Horjulu rodila mladinska pisateljica, prevajalka in urednica  Kristina Brenk. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je diplomirala iz pedagogike in psihologije nato pa iz pedagogike tudi doktorirala. Med drugo svetovno vojno je kot kurirka Prežihovega Voranca – urednika ilegalne radijske postaje Kričač sodelovala v narodnoosvobodilnem gibanju. Od leta 1949  do upokojitve leta 1973 pa je bila urednica pri založbi Mladinska knjiga. Skoraj vse, kar je napisala, je bilo namenjeno otrokom – osrednja tematika je bila doživljajski svet sodobnega otroka. Pomembni so tudi njeni spomini iz otroštva in medvojno tematiko, v dramatiki pa prevladujejo pravljična besedila. Ob pisanju se je posvečala še prevajanju. V slovenščino je prevedla nekatera ključna dela svetovne mladinske književnosti. Leta 1958 je tako iz nemškega prevoda v slovenščino prevedla Piko Nogavičko, ki je do leta 2014 doživela devetnajst ponatisov. Kristina Brenkova je med drugim prejela Levstikovo nagrado za življenjsko delo, častni znak svobode Republike Slovenije za življenjsko delo v mladinski literaturi in založništvu, leta 2000 je bila uvrščena na častno listo Hansa Christiana Andersena, leta 2007 pa je postala častna meščanka Ljubljane.