Petminutni spominski koledar je posvečen ljudem, ki so se rodili tistega dne, in dogodkom, povezanim s tem datumom.

400 tisoč ljudi si je ogledalo prvi slovenski zvočni, celovečerni igrani film, duhovnik in narodni buditelj v Beneški Sloveniji, teoretična misel o likovnih procesih, pripovednik in esejist ter njegova družbena kritičn

Duhovnik Mario Lavrenčič je bil pomemben narodni delavec v Beneški Sloveniji. Leta 1934 je končal študij bogoslovja v Vidmu in še istega leta začel službovati v Štoblanku. Kljub prepovedi fašističnih oblasti je pridigal v slovenščini, po zlomu fašizma pa je uvedel slovensko bogoslužje. Po drugi svetovni vojni je bil Mario Lavrenčič dejaven zlasti na socialnem področju in je organiziral več osrednjih slovenskih kulturno-političnih prireditev v Beneški Sloveniji. Duhovnik Mario Lavrenčič, ki je skupaj z Emilom Cenčičem vrsto let urejal kulturno – verski časopis Dom, se je rodil leta 1908 v Vrhu, po italijansko Spignonu, pri Vidmu.

Slikar, scenograf in pedagog  Milna Butina  je leta 1951 diplomiral iz slikarstva na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani ter delal nato kot scenograf in scenski slikar v Mestnem gledališču ljubljanskem, pa tudi v drugih gledališčih ter na ljubljanski televiziji. Med drugim se je posvečal likovni teoriji  ter  z  objavljenimi  deli  pomembno razširil slovensko teoretično misel o likovnih procesih. Poučeval je na šoli za oblikovanje, na Akademiji za likovno umetnost ter kot izredni profesor za tekstilno tehnologijo na ljubljanski fakulteti za naravoslovje in tehnologijo. Milan Butina se je rodil leta 1923 v Kočevju.

Pripovednik, dramatik in esejist Marjan Rožanc je pripadal rodu, ki se je od socialnega in sentimentalnega realizma premaknil k modernejši prozi in velja za najpomembnejšega slovenskega esejista in enega najvidnejših pisateljev zadnje tretjine 20. stoletja. Njegovi osrednji pripovedni besedili sta roman Ljubezen in avtobiografski Roman o knjigah. Od leta 1956 je delal večinoma v svobodnem poklicu. Uveljavil se je kot pripovednik in esejist, njegova moralna in družbena kritičnost pa je izrazitejša v dramah. Uprizoritev drame Topla greda na Odru 57 je bila leta 1964 med premiero ustavljena in drama sodno prepovedana, zato je v knjižni obliki izšla šele leta 1989. Od srede 60-ih let prejšnjega stoletja se je intenzivno in redno ukvarjal z esejistiko ter jo postopoma razvil v enega od vrhuncev svojega opusa in tovrstne slovenske književnosti sploh. Eseje je objavljal v samostojnih zaokroženih knjižnih izdajah. Med njimi so tudi eseji o slovenskih mitih z naslovom »Iz krvi in mesa«.   Marjan Rožanc se je rodil leta 1930 v Slapah pri Ljubljani. Leta 1980 je prejel nagrado Prešernovega sklada, leto dni po smrti, 1991-ega, pa Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Po njem se imenuje nagrada za najboljšo esejistično knjigo.

Prvi slovenski zvočni celovečerni igrani film  »Na svoji zemlji«, epopejo o narodnoosvobodilnem boju in iskrenem hrepenenju primorskih Slovencev po svobodi, režiserja Franceta Štiglica po scenariju Cirila Kosmača, so snemali leta 1947 in 48, večinoma v Baški grapi. Je naš edini himnični film o partizanstvu, saj so se naslednji te tematike lotevali v obliki problemskih dram ali celo komedij, kot sta Tistega lepega dne in Ne joči, Peter. V filmu so nastopili naturščiki in številni naši gledališki igralci v svojih prvih filmskih vlogah: Lojze Potokar, France Presetnik, Štefka Drolc, Mileva Zakrajšek, Metka Bučar, Majda Potokar, Andrej Kurent in drugi. Glasbo je napisal Marjan Kozina. Slavnostna premiera filma »Na svoji zemlji« je bila na današnji dan leta 1948 v kinu Union v Ljubljani. Resnici na ljubo so si film prvi ogledali udeleženci 2.  kongresa Komunistične partije Slovenije, še pred njim pa posebna komisija v sestavi – šef agitpropa Milovan Djilas, Edvard Kardelj, Aleksandar Ranković, Boris Ziherl, Vladimir Dedijer in Veljko Vlahovič, po njihovi odobritvi pa so film prvič javno prikazali delegatom  partijskega kongresa. Film na svoji zemlji si je v kinematografih po vsej Sloveniji ogledalo približnio 400 tisoč ljudi, leto pozneje pa se je kot prvi slovenski oziroma jugoslovanski film predstavili v tekmovalnem programu filmskega festivala v Cannesu, v  Franciji.