Petminutni spominski koledar je posvečen ljudem, ki so se rodili tistega dne, in dogodkom, povezanim s tem datumom.

Josip Nikolaj Sadnikar (1862-1953) veterinar, mecen in zbiralec umetnin, »puntarski denarič« – cena za neuresničeno zahtevo po stari pravdi, slikanica »Lukec dobi sestrico«, po sovjetskem vzoru v proces nacionalizacije

Po kmečkem uporu leta 1515 je cesar Maksimilijan I., čeprav je kazal nekaj razumevanja za težave kmetov, njihov poraz izrabil za novo obdavčitev. Uvedel je puntarsko dajatev. Odmerjali so jo po velikosti posamezne kmetije, in sicer tako, da je udeleženec upora moral plačati več, kmet na požgani domačiji pa manj od temeljne odmere. Dajatev “puntarski denarič” pa so naložili vsakemu kmetu uporniku in jo vnesli v urbarje kot simbolno opozorilo. Dajatve so se zgodile po tistem, ko je grof Herberstein najverjetneje 8. julija 1515 pri Celju porazil uporne kmete. Sledilo je obračunavanje z uporniki. Iz obdobja tega upora je ostal natisnjen letak, na katerem najdemo slovenske besede »stara pravda« in »le vkup, le vkup uboga gmajna«. Uporniki so zahtevali stare, nižje davke in dajatve. Drugo geslo je bilo poziv k političnemu povezovanju in delovanju in sporoča, dokler je večina ljudi pasivnih, ni mogoče pričakovati sprememb v splošno korist ljudstva.

Veterinar in zbiralec umetnin Josip Nikolaj Sadnikar je leta 1886 diplomiral na veterinarski visoki šoli na Dunaju in se tam izpopolnjeval tudi iz mikrobiologije, serologije in higiene mleka. V kamniškem okraju je organiziral veterinarsko službo, uredil higiensko službo in v Krtini blizu Domžal zgradil živalsko grobišče. Ob svojem poklicnem delu je zbiral etnografske, arheološke in kulturnozgodovinske predmete. Leta 1893 je v svojem domu uredil največji slovenski zasebni muzej in ga obogatil s številnimi sodobnimi umetninami. Kot mecen je med drugim pomagal tudi Maksimu Gaspariju in ga iz trgovske stroke usmeril v slikarsko ustvarjalnost. Številne umetnine iz Sadnikarjeve zbirke je pozneje prevzel kamniški muzej. Josip Nikolaj Sadnikar se je rodil leta 1863 v Ljubljani.

Pisateljica, prevajalka in urednica Jana Milčinski je pred drugo svetovno vojno pisala zgodbe za reviji “Žena in dom” – revijo je izdajala njena mama Marija Podkrajšek – in “Domači prijatelj”, ki jo je izdajal njen oče Emil Podkrajšek. Leta 1968 se je zaposlila pri reviji “Otrok in družina” in v njenem uredništvu preživela vsa svoja službena leta. Pisala in prirejala je radijske in lutkovne igrice, pisala pravljice in prevajala. Za slikanico “Lukec dobi sestrico” je leta 1986 prejela Levstikovo nagrado. Kot žena Franeta Milčinskega - Ježka je sourejala njegovo poezijo “Preproste pesmi” in njegove “Humoreske” ter leta 1998 objavila spomine z naslovom: “Moje življenje z Ježkom”. Jana Milčinski se je rodila na današnji dan pred sto leti v Ljubljani.

5. decembra 1946 je bil v povojni Jugoslaviji sprejet Zakon o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij, ki je zajel vsa gospodarska podjetja državnega in republiškega pomena v 42 gospodarskih panogah. Po povzeti sovjetski teoriji je bil to najpomembnejši ukrep, ki naj bi ukinil kapitalistične odnose v gospodarstvu in posledično omejil zasebni sektor ter okrepil velika industrijska podjetja.Tajne priprave na nacionalizacijo so se začele takoj po sprejetju ustave. Nacionalizacija je bila izvedena decembra 1946 v vseh podjetjih republiškega in državnega pomena, aprila 1948 pa še v preostalih podjetjih ter kulturnih, prometnih in zdravstvenih ustanovah.