Petminutni spominski koledar je posvečen ljudem, ki so se rodili tistega dne, in dogodkom, povezanim s tem datumom.

Koncert Akademskega pevskega zbora 12. decembra 1941, prvi častni doktor prve slovenske univerze, strokovnjak za prometne povezave, ustvarjalec mladinskih literarnih del

Pravnik, politik in kulturni delavec Danilo Majaron je leta 1888 na Dunaju doktoriral iz prava. Po študiju je začel službovati v odvetniški pisarni Ivana Tavčarja, pozneje, ko je opravil državni izpit, pa je odprl svojo odvetniško pisarno v Ljubljani. Že med študijem je bil pomemben sodelavec političnega časnika “Slovenski narod”, pozneje pa tri desetletja predsednik Odvetniške zbornice v Ljubljani in eden glavnih organizatorjev jugoslovanskih pravniških kongresov. Čeprav v svojem političnem udejstvovanju ni bil pretirano uspešen, je bil med drugimi zaslužen za to, da je ljubljanski občinski svet leta 1908 sprejel sklep, po katerem so ulični napisi v mestu lahko le slovenski. S pisanjem in političnimi nastopi se je zavzemal za ustanovitev ljubljanske univerze, po razpadu Avstro-Ogrske pa je predsedoval vseučiliščni komisiji in vodil organizacijske priprave za ustanovitev univerze. Ob desetletnici obstoja ljubljanske univerze, 22. junija 1929, so Danila Majarona imenovali za njenega prvega častnega doktorja. V zadnjih letih 19. stoletja se je kot deželni poslanec za Idrijo zavzemal za izboljšanje socialnega položaja rudarjev in pripomogel k ustanovitvi realke v Idriji. »Majarona prištevamo po pravici najzaslužnejšim slovenskim možem novejše dobe; po svojem plemenitem človečanstvu, resnični kulturi in uglajenem nastopu pa je bil tudi ena najbolj simpatičnih in uglednih osebnosti slovenske javnosti,« je o njem leta 1933 v Slovenskem biografskem leksikonu zapisal Janko Polec. Danilo Majaron, čigar doprsni kip stoji ob vhodu v rektorat Univerze v Ljubljani, se je rodil leta 1859 v Borovnici.

Leta 1888 se je v Idriji rodil narodni delavec in politik Janko Mačkovšek. Po prvi svetovni vojni je bil referent za meje pri ljubljanskem Narodnem svetu, leta 1919 pa izvedenec v jugoslovanski delegaciji na mirovni konferenci v Parizu. Kot diplomant višje tehniške šole v Pragi se je ukvarjal z urbanizmom in prometnimi povezavami na Slovenskem. Med drugo svetovno vojno je bil med drugim v predsedstvu Slovenske zaveze, političnega organa predstavnikov slovenskih protirevolucionarnih strank in skupin. Jugoslovanski begunski vladi v Londonu je pošiljal poročila o razmerah pod okupacijo: o delovanju strank in posameznikov, delovanju Osvobodilne fronte in komunistične partije, o okupatorjevem nasilju, publicistični dejavnosti in podobnem. Leta 1944 ga je gestapo aretiral in po zaslišanju poslal v koncentracijsko taborišče Dachau, kjer je tudi umrl. Po vojni je slovenska Uprava državne varnosti tako imenovano Mačkovškovo obveščevalno mrežo preganjala, češ da je delala za angleško obveščevalno službo, odgovorno za politične informacije in organizacijo Britancem naklonjenih političnih skupin, Mačkovška pa je imela tudi za idejnega vodjo četništva na Slovenskem.

Leta 1899 se je v Lescah na Gorenjskem rodil mladinski pisatelj Mirko Kunčič. Po končani srednji šoli je delal v zdravilišču Topolšica, pozneje pa se je posvečal časnikarstvu. Leta 1943 in 1944 je bil tiskovni referent na magistratu v Ljubljani, leta 1948 pa se je kot politični begunec naselil v Argentini. Mladinsko literaturo je začel pisati že v domovini, saj je bil od leta 1925 do 1941 urednik mladinske priloge in otroškega kotička v časopisu Slovenec. Izdal je več knjig pravljic, pripovedk, pesmi in gledaliških iger. V Argentini je Mirko Kunčič poleg ponatisov izdal še nekaj novih mladinskih del.

Akademski pevski zbor je leta 1926 v Ljubljani ustanovil France Marolt. Ta amaterski študentski moški zbor je bil med vojnama s svojo visoko umetniško in tehnično ravnijo eden najboljših v Sloveniji. Svoj zadnji koncert je imel na današnji dan leta 1941 v unionski dvorani v Ljubljani. Organizirali so ga na pobudo Osvobodilne fronte, poslušalci pa so ga razumeli kot domoljubno manifestacijo in je izzvenel v duhu upora proti okupaciji. V priloženem posnetku boste slišali kratek spomin na koncert danes 98 letne Nade Tarman iz Ljubljane in odlomek narodne budnice Lipa Davorina Jenka, ki jo je prav na tem koncertu na današnji dan pred 79. leti na skrivaj posnel tonski tehnik Rudi Omota in za zgodovino ohranil dragoceno pričevanje o zvenu in moči slovenske pesmi v dneh fašističnega zatiranja in okupacije.