Petminutni spominski koledar je posvečen ljudem, ki so se rodili tistega dne, in dogodkom, povezanim s tem datumom.

Major Ivan Fregl (1901-1941) častnik v štabu Draže Mihailovića, uzakonjen 8-urni delavnik, ustanovili Slovensko filharmonijo, Kulturno društvo člen 7 na avstrijskem Štajerskem

Leta 1901 se je v Framu pri Mariboru rodil poznejši generalštabni major Jugoslovanske kraljeve vojske Ivan Fregl. Izkazal se je kot izjemno sposoben častnik, načelnik štaba Risnjaškega planinskega odreda in eden začetnikov smučanja v kraljevi vojski. Major Fregl leta 1941 ni priznal kapitulacije jugoslovanskih oboroženih sil. Med prvimi se je pridružil Jugoslovanski kraljevi vojski v domovini pod poveljstvom polkovnika Draže Mihailovića. Bil je med ustanovitelji ravnogorskega gibanja in postavljen za načelnika štaba majorju Aleksandru Mišiču, sinu vojvode Živojina Mišića. V času vojaške operacije proti Mihailovićevim enotam so Nemci po izdaji v srbski vasi Struganik obkolili njegov štab, saj so menili, da je Mihailović z ostankom kraljeve vojske nevarnejši nasprotnik od Tita. Ocenjevali so, da njegov odpor temelji na jugoslovanskem nacionalizmu, Titov pa na komunizmu, ki ga bodo glede na silovito vojaško napredovanje v Sovjetski zvezi v kratkem strli. Majorja Mišić in Fregl sta se, da bi rešila poveljnika, predala. Odpeljali so ju v Valjevo in ju 16. decembra 1941 ustrelili. Zadnja želja majorja Fregla je bila, da bi sam poveljeval nemškemu eksekucijskemu vodu. Jugoslovanska begunska vlada je februarja 1942 oba posmrtno odlikovala z redom Karadjordjeve zvezde z meči tretje stopnje. To sta bili prvi odlikovanji, ki ju je begunska vlada v Londonu podelila med drugo svetovno vojno.

30. decembra 1918 je Narodna vlada SHS v Ljubljani izdala uredbo, s katero je uvedla 8-urni delavnik v tovarniških podjetjih, uredba pa je veljala tudi za vse druge delavce v obrti, v državnih, občinskih in zasebnih podjetjih tovarniškega značaja. Pred tem je lahko delovni čas trajal tudi do 16 ur na dan. Prav tako je ta dan, da bi preprečila odliv kapitala v tujino, ukazala postaviti pod državni nadzor, ali tako imenovani sekvester, vsa podjetja, stavbe in zemljišča v lasti tujcev. Podjetja, ki so imela upravo v tujini, pa so morala pri nas odpreti svoja predstavništva.

Po drugi svetovni vojni so tudi na glasbenem področju v Sloveniji nastale nove razmere. Dobili smo vrsto novih kulturnih ustanov. Tako so skladatelj Marjan Kozina, dirigent Samo Hubad in muzikolog Vlado Golob pripravili predlog o ustanovitvi Slovenske filharmonije. Ta je imela svoj simfonični orkester, mešani in mladinski zbor, godalni kvartet (znan kot Ljubljanski kvartet) in koncertno poslovalnico. Orkester so sestavljali glasbeniki simfoničnega orkestra Radia Ljubljana in člani Tržaške filharmonije, s katerimi je prišel po vojni v Ljubljano tudi njen dirigent Jakov Cipci. Slovenska vlada je na predlog ministra za kulturo in prosveto dr. Jožeta Potrča 30. decembra 1947 izdala odločbo o ustanovitvi Slovenske filharmonije. Marjan Kozina je postal njen direktor in umetniški vodja, Jakov Cipci in Samo Hubad stalna dirigenta, Rado Simoniti in Valens Vodušek pa zborovodji. Prvi koncert novega orkestra Slovenske filharmonije pod taktirko španskega dirigenta Salvadorja Bacarisseja je bil 13. januarja 1948 v Unionski dvorani v Ljubljani.

30. decembra leta 1988 je bilo na pobudo teologa in filozofa Wolfganga Gombotza v Gradcu ustanovljeno »Kulturno društvo Člen 7«, ki združuje Slovence na avstrijskem Štajerskem. Društvo je bilo, kot je poudaril Gombotz, ustanovljeno, »da bi ta manjšina po desetletjih skrivanja, pretvarjanja in zamolčanja končno prišla na dan«. Desetletje pozneje je društvo ob pomoči Slovenije in Avstrije v kraju Potrna/Laafeld pri avstrijski Radgoni obnovilo propadajočo kmečko hišo, ki je postala kulturni dom štajerskih Slovencev, poimenovan po jezikoslovcu Avgustu Pavlu, rojenem na bližnji Cankovi. Odprla sta ga tedanji slovenski predsednik Milan Kučan in predsednik avstrijskega parlamenta dr. Heinz Fischer. Od leta 2009 društvo in Pavlovo hišo vodi Susanne Weitlaner, ki se je že kot študentka vključila v delovanje. //Posnetek// Še to: v ljudskih štetjih v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja je samo nekaj sto ljudi na avstrijskem Štajerskem navedlo, da je njihov občevalni jezik slovenščina, danes ocenjujejo, da na avstrijskem Štajerskem živi približno 4 tisoč avstrijskih državljanov slovenske narodnosti in jezika.